Iz Evrope nazaj na Glavni trg

Foto: Igor Unuk


 

Dan je prelep, da bi ga preživela za hladnimi zidovi male sobe. Topli sončni žarki me vabijo v svojo igrivo družbo in temu se res težko uprem. Veselo pohajkujem po mestnih ulicah in nezavedno iščem prostor za popoldansko kavo. Pač imam takšno navado. Nisem neka huda kofetarica, a pitje kave mi predstavlja čas, ki ga največkrat preživim sama s sabo, čeprav v družbi. Ok. Tole se je zdaj malo čudno bere, pa dobro. Mislite si, kar si hočete. Dan je prelep, da bi mi to kvarilo razpoloženje. Iščem torej prostor za kofetkanje. 

Mislim na kavarne, v katere običajno zaidem. V tem času bi lahko bile precej zasedene. Ne želim sedeti notri, saj sem iz enakega razloga odšla iz stanovanja. Gledam po kavarniških terasah v centru mesta. Vse so prav lepo napolnjene s pisano družbo ljudi. Tu in tam se še najde kakšna prosta mizica, a danes se mi ne da biti v družbi tolikih ljudi. Grem dalje. Proti Lentu. Tam sem najraje. Pot me zanese proti rondoju in potem namesto po stopnicah navdol, prečkam Stari most. Strmim v bleščečo svetlobo, ki odseva z gladine reke Drave. Pogled zaradi silne svetlobe usmerim dol. V vrbo, ki je z vsakim dnem bolj zelena. In v laboda, ki neutrudno plava proti toku za drobtinico kruha, ki jo je razposajeni otrok vrgel v vodo. 

In že sem na drugi strani mostu. Tam, kjer zaradi visokih stavb, sonce ne more doseči ulice. Ulice, ki jih prehodim vsaj dvakrat na teden. Dvakrat ob ponedeljkih in dvakrat ob četrtkih. Včasih kar zdrvim skozi in sploh ne opazim, kaj se tam nahaja. Razen avtobusne postaje pri UKC-ju, kjer mi avtobus vsakič znova odpelje izpred nosa. 

Pa je na Ljubljanski še kaj več kot le avtobusna postaja? Ja. Zraven je pekarna. To vem, ker se v njej občasno ustavim in si privoščim kakšno sladko pregreho. A danes mi ni do sladkarij. Želim si kavo. Zelo. Zato se namenim dalje. Toda le za korak ali dva. Hipoma se ustavim. Tak. V trenutku. Pogledam v notranjost prostora, ki je pritegnil moj pogled. Naredim korak ali dva nazaj do vrat in vstopim. Na levi je pekarna, na desni kavarna. 

Kavarna čisto po mojem okusu oz. z okusom moje najljubše kave. Poiščem prostor ob oknu, kjer se sončni žarki še trudijo prebiti izza dreves sosednjega parka. Čakam na svojo skodelico kave. Vroče. Črne. Grenke. Vonj po kavi premami moje čute in se poigrava z mojimi mislimi. Obstajava samo jaz in kava. Požirek za požirkom. Čisto počasi. Čutim, kako mi topla tekočina greje telo. Sprošča mišice. Vznemirja ritem srca. Vonj me v mislih popelje na neskončne plantaže kave. K visokim slapovom črno obarvane vode, ki teče v nevidno globino. Iz globokih misli me prebudi nenavadno rohnenje. Očitno si je še nekdo zaželel skodelico kave, saj je kavni avtomat prav veselo mlel zrnca črne omame. 

Ne vem, koliko časa je minilo, a sonce je le še medlo svetilo. Odložim prazno skodelico in se zazrem v poslikano steno na drugi strani prostora. Ja. Moram se vrniti nazaj na drugo stran. Iz Evrope nazaj na Glavni trg.