Dva krat petnajst ali Fotograf in kustos v tandemu

Fotografija: Branimir Ritonja


 

Petnajst fotografov in prav toliko nadebudnih mladih kustosov je v okviru projekta Mladi kustos pripravilo fotografsko razstavo. Štirinajst študentk in en študent. Skupaj petnajst študentov umetnostne zgodovine, ki so morali prvič samostojno pripraviti razstavo od začetka do konca. Petnajst mladih, ki je izbiralo in izbralo fotografska dela petnajstih fotografov. 

Petnajst fotografov. Amaterji. Profesionalci. Znani. Manj znani. Galerija Media Nox je bila premajhna, da bi notri lahko stali vsi obiskovalci petkove otvoritve razstave. In prav je tako. Mladi kustosi si zaslužijo nagrado za svoje delo. Ne zgolj v obliki desetke, ki jo bodo najverjetneje dobili za opravljen izpit. Gre za njihovo delo v prihodnosti. 

Ob vstopu v galerijo sem že lahko videla prve razstavljene fotografije. Na levi strani so nemirno postopali mladi kustosi. Nisem bila prepričana, ali zaradi treme ali zaradi indijskega možaka, ki je iz črno-bele fotografije stmel v vse nas. V prostoru je bilo tudi nemalo število fotografov. Z vseh strani se je bliskalo. Prav nemogoče je bilo ne biti na kakšni fotografiji. Tudi, če si tega nisem želela. A mali človek pač mora stati v prvi vrsti, če hoče kaj videti. 

Uvodno napetost sta omilila dva mlada glasbenika, ki sta z igranjem na kitaro sprostila ozračje. Sledili so si pozdravni nagovori teh in onih predstavnikov organizatorjev, gostov. Tudi mladi kustosi so prišli do besede. Izkazali so se s predstavitvijo posameznih fotografov, s katerimi so sodelovali kot fotograf in kustos v tandemu. Že pred začetkom dogodka je bilo čutiti rahlo tremo med njimi, vendar so svoj nastop suvereno opravili, v zahvalo pa prejeli glasen aplavz obiskovalcev. 

Čeprav so bili zvezede večera mladi kustosi, sem pri predstavitvah pogrešala prisotnost drugega dela tandema – torej fotografa. Konec koncev gre za tandem. Sodelovanje dveh ljudi. Par. Res je, da vseh fotografov ni bilo, a nesmiselno je pričakovati, da vsi poznamo vse. Morda tega ni bilo zaradi majhnega prostora ali pa se fotografi niso želeli posebej izpostavljati. Ne vem. A kadar se tako sprehajam po razstavnem prostoru, si v misli poskušam prikilicati tudi obraz človeka, ki je fotografijo posnel. Šele takrat fotografija v meni zbudi nek občutek in razumevanje prikazanega. 

Otvoritev razstave je bila prijetna popestritev petkovega večera. S tem bi se verjetno strinjali številni obiskovalci, ki so si prišli pogledat fotografsko razstavo. Zaradi velikega obiska si vseh razstavljenih fotografij nisem mogla dobro ogledati. Še dobro, da je razstava na ogled do sredine februarja. Tako bom imela dovolj priložnosti za ponoven ogled in razmislek o fotografijah. Morda tudi jaz v tandemu.