Ógnjemet


Fotografija: igor Unuk

Fotografija: igor Unuk

 

Deset, devet, osem, sedem, šest, pet, štiri, tri, dve, ena. Srečno novo leto. 

Tako je množica ljudi na Trgu Leona Štuklja pozdravila leto 2016. Sledila so neskončna evforija, veseli vzkliki, objemi, poljubi, voščila. Stala sem v množici ljudi in k sebi prisrčno stisnila prijateljico, s katero sva proslavljali silvestrsko noč. Nekje v ozadju so se v nebo pognale svetleče palice, ki so razsvetlile nebo. Ni jih bilo veliko in skoraj sem že bila razočarana nad letošnjo ponudbo ognjenih palic, ko sem zaslišala glasno bobnenje z druge strani. Ognjemet. 

Veličasten kot že dolgo ne. Kljub zoprnemu mrazu sem, tako kot številni drugi, zrla v nebo. Oči so mi žarele enako kot svetleče oblike, ki so se risale na nebu. Ja, to je bil final countdown starega leta, ki se je umaknilo novemu. Svetilo se je z vseh strani. Visoke stavbe, ki so rahlo zakrivale pogled nad svetlobno čarovnijo, so svoja okna nastavile kot ogledalo, da smo lahko ognjemet spremljali v njihovem odsevu. Bilo je prekrasno. Čudovito. Neponovljivo. Ognjemet je trajal in trajal. In bil je lep. Bolj ko se je bližal koncu, bolj intenziven je bil. Bolj razgreta je bila tudi množica ljudi, ki je navdušeno ploskala igri svetlobe na nebu. Ko se je ognjemet končal, sem čutila rahlo žalost. No ja, saj ne more trajati do naslednjega silvestrovega, ne?

Še dobro, da se je na odru zamenjala glasbena skupina in pritegnila mojo pozornost. Ja, Cela ulica nori. Pa kaj ulica, mesto. Kingstoni so bili kar prava izbira za nastop na novega leta dan. Prepustila sem se poletnim hitom in pri tem ugotovila, da pravzaprav poznam vsa besedila. In ni bilo pomembno, koliko posluha imam za glasbo. Med svoje avtorske komade so spretno vnašali dele pesmi svetovnih glasbenih izvajalcev. Vmes so nenehno testirali jakost naših glasilk in na trenutke se mi je zdelo, da so moje že čisto pri koncu. Zlahka sem si predstavljala, kako je na absolventsekm izletu, čeprav tam nisem nikoli bila. In če je Mini bikini hit poletja, potem je puhovka bit zime. Nisem ostala do konca koncerta. Po uri in pol poplesovanja in prepevanja mi je bilo dovolj tega, da so me ljudje nenehno polivali, se zaletavali, rinili in nemalokrat pohodili. 

Prizorišče novoletnega praznovanja sem tako zapustila z mešanimi občutki. Premražena navzven, pregreta odznoter, navdušena nad ognjemetom, oglušela od glasbe, razmišljajoča o pričakovanjih, hrepeneča po topli postelji. Vse to in še kaj me je poleg prijateljice spremljalo na poti do doma. Govorili nisva kaj dosti, saj nama je v ušesih odmevalo. Zrak je bil izven množice še bolj hladen in je kakor nož rezal po goli koži. Če kaj, potem je novo leto postreglo z nizkimi temperaturami. 

Praznovanje starega in novega leta je bilo tokrat spet po mojem okusu. Vem, da bo takšno tudi leto, ki se je začelo. Brez novoletnih obljub in brez velikih pričakovanj. Srečno, čudovito in kreativno.