Alica v čudežni deželi. Sanje ali resničnost?

 

Zavesa je še poslednjič zakrila oder. V dvorani se prižgejo luči in množica ljudi se odpravi proti izhodu. Malo še posedim na svojem stolu in med oblačenjem plašča razmišljam, kaj se je pravzaprav zgodilo. Po glavi mi motajo delci pesmi. Iz vsakega prizora nekaj. Skoraj bi lahko sestavila novo pesem iz njih. Vau. Kaj takega že dolgo nisem videla. Če sem sploh kdaj. V živo. 

Pridružim se premikajoči se gmoti ljudi, ki iščejo pot iz dvorane. V mislih poskušam prevrteti čas na začetek predstave. Kako se je pravzaprav začelo? Spomnim se belega Zajca, ki je že uvodoma povedal, da bo pozen. In res se je predstava začela malo čez šesto. Zaslišala se je prijetna melodija in na odru so se pojavili igralci. Po umirjenem uvodu je bil vsak naslednji prizor bolj in bolj zanimiv. Z Alico sem se sprehodila skozi zajčjo luknjo in spoznala belega Zajca. Že sva se utapljali v lastnih solzah, ko nama je na pomoč prihitela majhna miška. S pticami sva tekmovali v igri tek v krogu in si priigrali nagrado. Beli Zajec je v igro pripeljal kuščarja Billa. 

Nato se je Alica spustila v pogovor z gosenico, ki je kadila vodno pipo. Zanimivo je bilo opazovati igro obeh igralcev. Na eni strani precej omamljena gosenica na drugi strani temperamentna in neučakana Alica. Gosenica je kljub svoji omamljenosti delovala modro in je dobro premislila, preden je kaj povedala. Seveda je to terjalo svoj čas, Alica pa ni bila najbolj potrpežljiva oseba na svetu. Gosenica ji je modro svetovala, da naj se privadi na to, da nenehno spreminja velikost. Ponudila ji je tudi gobo. Z enim grižljajem bo zrasla, z drugim pa se bo zmanjšala. A na koncu bo odločitev padla na Alico. 

V naslednjem prizoru spoznamo vojvodinjo in kuharico ob kuhanju juhe v kateri je preveč popra. Srečamo še mačko, ki se pojavlja in izginja. Zdaj je vidna, zdaj ne. Ostaja samo njen zlovešč nasmeh. Alica se ustavi na čajanki pri norem Klobučnjaku in njegovi druščini. Končno prispe na igro krokija pri Rdeči Kraljici, kamor povabi še Ledeno Kraljico. Sledi zgodba o želvi in nato ples jastogov, ki ga mora Alica zapustiti in se udeležiti sojenja o izginulih tortah. V zadnjem dejanju Alica priča na sodišču, ki ga obvalduje Srčni Kralj, obtožbe pa bere beli Zajec. Alico zaradi njene velikosti izločijo iz sojenja. Vse to pripelje do zaključka, ko se Alica zbudi iz spanja in ugotovi, da so bile vse to le sanje. 

Pa so bile res le sanje? To se sprašujem tudi sama. Bilo je tako zelo doživeto odigrano, da bi se zlahka pustila prepričati v to. Igralci so se odlično vživeli v vloge svojih likov. Spominjam se še dobrega Humpty Dumptya, ki je izvajal gimnastične trike po improviziranem zidu. V tisti svetleči modrozeleni opravi. S srebrnim pasom, pardon, kravato okoli vratu ali pasu. In kako so vsi peli in plesali. 

Prepričana sem, da bom šla predstavo še enkrat gledat. Na odru se je dogajalo toliko stvari, da sem zagotovo kaj spregledala. Precej sem se osredotočala na izgled kostumov, ki so jih nosili igralci. Kakšne barve. Za nekatere sploh nisem vedela, da obstajajo. Pa izbor glasbe. Fantastično. Prav zadržati sem se morala, da nisem z nogami v ritmu udarjala ob sedež pred mano. Non-stop. Vse dokler zavesa ni še poslednjič zakrila odra.