Ko grem ven-ven v Mariboru

 

Sobotno popoldne se počasi uklanja večeru. Z Mojco sediva na pozni kavi in razmišljava, kako oz. kje preživeti večer. Malo še obujava spomine na študentske čase, ko kraj zabave ni bil tako resno vprašanje kot danes. Pa sva se zmenili, da se slišiva okoli devete ure zvečer, če nama še bo za it ven. Odideva vsaka v svojo smer.

Imam še približno tri ure časa. Ravno dovolj za večerjo, tuširanje in razmislek o večernem »outfit-u«. Kot vedno bo najbolj trpela omara, ki je sicer polna oblačil, ampak kot zakleto, danes nimam kaj obleči. Pa saj niti ne vem, ali sploh greva ven. Bova bolj notri ali bolj zunaj? In ko se tako z omaro prerekam, kam mi je skrila tisto črno obleko, zazvoni telefon. Mojca je za akcijo. Sporoči, da bo kmalu pri meni, jaz pa še vedno skačem po sobi sem in tja ter iščem nekaj, da navlečem nase. Odločim se, da počakam Mojco, da vidim, kaj ima ona oblečeno, da bova usklajeni.

Kmalu po hodniku zaslišim znane korake nato še nadležno piskanje zvonca. Mojca s seboj prinese tudi sestavine za najino priljubljeno toplo pijačo, ki se v hladnih večerih še kako prileže. Kaj kmalu po stanovanju zadiši po cimetu in nageljnovih žbicah (klinčnkih), ki čarobno oplemenitijo okus kuhanega vina. A še preden si privoščiva topli napitek, za pogum odpreva šampanjec, ki mi ga je lani kupila za rojstni dan. Seveda v najino družbo povabiva še cimro, ker v dvoje je lepo, v troje pa še lepše. Glede na to, da je padla odločitev, da greva potem na zabavo osemdesetih, smo se začele glasovno ogrevati v tej smeri. Večglasno »fušanje« je verjetno prebudilo koga od sosedov, ampak to je zgolj majhna oddolžitev za njihovo poletno izlivanje čustev in izmenjavo konstruktivnih mnenj. Tako se po stanovanju kmalu razležejo zabavni ritmi, ki so se vrteli na slovenski in tuji sceni v osemdesetih.

Fotografija: Igor Unuk

Ura se je nevarno približevala čarobni dvanajsti, ko je bil nočni mir vse prej kot to. V izogib neželenim sosedskim nesoglasjem, sva se z Mojco počasi, ampak res počasi spravili za ven. Še zadnji požirek toplega napitka in gremo. Hladen zrak naju je dobro stisnil v svoj objem, zato je bil najin korak skoraj dirjajoč. Izbereva najbližjo pot do želene destinacije – Satchmo. Na poti srečava peščico ljudi, ker je pač pozna ura. Okoli enih, morda malo pozneje, prispeva v klub. Plačava vstopnino, vstopiva ter si utreva pot do šanka. Še dobro, da je Mojca visoka, ker jo je nemogoče zgrešiti, zato je bila runda »black night« kmalu pripravljena. Ozreva se po klubu in poiščeva prostor za ples. Nenavadno veliko prostora je bilo tam spredaj, kjer se po navadi sploh ni dalo stat. DJ je rolal muziko, za katero nisem bila prepričana, da je bila iz »mojih časov«, pa folk tudi ni bil najbolj »in the mood for dance«. Za ziher sva naročili še eno rundo in upali, da se bo morda Dj glasbeno kaj poboljšal. Pa ni nič kazalo na to. In ker se je nama res plesalo, sva se odločili, da greva pogledat še kam drugam. Na vsezadnje je v mestu več kot dovolj klubov za plesanje.

Nisva dolgo razmišljali, kam bi lahko šli. Ker sva že cel večer nostalgični, sva se odločili obiskati še Trust. Tam sva se vedno dobro zabavali in predvsem dobro plesali. Neverjetno hitro sva prehodili pot po Gosposvetski do Trusta. Kot bi naju kakšna nevidna sila priganjala. Ali pa res močna želja po dobri zabavi. Končno prispeva do vhoda in potem je sledi šok… Trust je bil zaprt! Ob pol dveh zjutraj iz sobote na nedeljo ponoči! Ne se hecat! To se nama ni zgodilo… še nikoli, v bistvu. Razočarano se spogledava in v trenutku nama postane žal, da sva sploh šli ven, ker sva se v stanovanju odlično zabavali. Ni nama preostalo drugega, kot da sva se odpravili proti domu. Ker je bilo do mojega stanovanja predaleč, sva šli k njej in tistih petnajst minut je beseda tekla o tem, da zabava zunaj še zdaleč ni nujno, da je tako dobra kot tista doma. Prispeva do stanovanja in se vsedeva na kavč. Počakava še toliko, da vidiva, ali bo telefon sam prestavil čas iz poletnega na zimskega. Neumno. Vem. Je pa bilo nenavadno priti domov ob pol treh in iti spat ob dveh.