Barcelona včeraj BARCELONA danes…


 

Zakaj je Barcelona tako uspešen nogometni klub? Kdaj so se njeni uspehi začeli kar vrstiti eden za drugim? Hm zelo kompleksno vprašanje na katerega težko odgovorim v parih besedah, ampak bom nanj vseeno poskusil nekako takole:

Začetek 21. stoletja [pravzaprav od leta 1997 dalje] se je za nogometaše Barce zdelo kot obdobje diktatorstva generala Fransisca Franca [Španiji je vladal od leta 1936 naprej] to pa zato, ker so na naslov španskega prvaka čakali pet let, na ligo prvakov pa kar 14!? Neizpodbitno dejstvo je bilo, da so »večno« bdeli v senci najsrditejšega tekmeca Real Madrida. Generaciji »Ronaldo [Nazario de Lima] , Figo, Zidane &Co.« v omenjenem obdobju res ni bilo videti para.

»Kak' to, če pa je Barca najboljša na svetu?«, bi rekel marsikateri posameznik, ki nogomet spremlja vsaj dve uri na teden. Razlogov je mnogo, a tisti ta glavni je bil zavit v tančico skrivnosti znotraj Camp Nou-a, znotraj slačilnice…Prvi večji vzpon je klub iz Katalonske prestolnice doživel19. Julija 2003. Najzaslužnejši za to je bil 30 milijonov evrov težki nakup iz Paris Saint Germaina-  Ronaldo de Asis Morreira, bolj znan kot Ronaldinho. Za nekatere starejše nogometne sladokusce še vedno Bog nogometa. Zame pa predvsem prvi nogometni idol. Enega največjih mojstrov preigravanja kar jih premore nogomet, je moj dedek pred časom opisal takole: »Malo z desnico žogo frcne in že sta dva nasprotnika na tleh.« Ker sem v tem obdobju štel dobrih pet let se njegovih spektakularnih zadetkov, preigravanj, škarjic… ne spomnim. Kasneje , ko sem približno že vedel za kaj se pri nogometu gre[dobrih deset let], sem z očmi požiral posnetke njegovih vragolij na Youtubu. Prišel pa do zaključka, da je še boljši kot po besedah starega očeta.  Z njim je igra Blaugrane končno stekla. V njej je bilo moč zaslediti vse več nepredvidljivosti. 

Vseeno pa »pomp« okoli Ronaldinha ni trajal dolgo [najboljše predstave je kazal med letoma 2005 in 2007] . Živeti je začel razuzdano življenje. Bolj kot treningov [na katere je vse pogosteje zamujal] se je raje udeleževal raznih nočnih zabav z atraktivnimi dekleti in velikimi količinami popitega alkohola, kar se je poznalo tudi na njegovi kilaži. Na kratko bi lahko dejali, da ga je uničila slava. Vse prej kot nepričakovano odločitev pa je sprejel takratni trener Barce Franck Rijkaard, ko ga ni uvrstil več v kader ekipe kaj šele začetno enajsterico. Mnogi se sprašujejo v kakšnega nogometaša bi prerasel dobitnik zlate žoge za leto 2005, če bi pri nekaterih potezah zunaj zelenic obdržal »hladno« glavo.

Vedno bolj pa se je dozdevalo, da Barceloninega voza ne more venomer vleči le eden brutalno dober posameznik, ampak, da to more početi bolj kot ne celotna ekipa ,ki je bila nujno potrebna temeljite prenove. Začenši na trenerskem stolčku. Dosedanjega šefa trenerskega štaba Rijkaarda [ki mu je na njegovem zadnjem in tudi zgubljenem El Clasicu ves stadion kazal bele robčke, v znak »kaj še sploh iščeš tukaj?«] je zamenjal nekdanji trener Barcelonine B ekipe Josep »Pep« Guardiola. Dokončno je odslovil do tedaj glavna aduta Blaugrane Ronaldinha in Deca ter Zambrotto, Gudjonhsna in še bi lahko naštevali. V ekipo pa pripeljal med drugim Daniela Alvesa in Seydoua Keitaja iz Seville, Gerrarda Piqueja pa je poklical nazaj iz posode iz Manchester Uniteda. Velik poudarek je namenil mladim obetavnim nogometašem, nekatere je premestil tudi iz B ekipe. Živi primer je danes eden najboljših defenzivnih vezistov na svetu Sergio Busquets, ki ga je »ustvaril« oz. mu prvi ponudil priložnost prav Guardiola. Ob ustoličenju na trenersko mesto Barcelone pa je dejal: »Ne morem zagotoviti, da bomo venomer zmagovali in osvajali lovorike, lahko pa zagotovim, da bomo igrali všečen nogomet, kakršnega si klub kot je FC Barcelona tudi zasluži. Kakorkoli, pripnite varnostne pasove, uživali boste v vožnji«

Ni se kaj prida zmotil, razen, da ne bodo osvajali lovorik. Glede tega je kar pošteno brcnil v temo, saj je Barcelona pod njegovo taktirko, v pičlih štirih letih osvojila kar reci in piši 14 lovorik. V veliki meri so bili za ta mogočen podvig zaslužni predvsem trije protagonisti- »švicarska banka« Xavi, doktor nogometa Andres Iniesta in »čarovnik« Lionel Messi [ besede pred omenjenimi nogometaši sem povzel po »najobjektivnejšem« slovenskem komentatorju Goranu Obrezu].

Čeprav Guardiola velja [vsaj v očeh navijačev Blaugrane] za čudodelca, najuspešnejšega trenerja v zgodovini kluba… se je na Camp Nou obdržal [le] štiri leta. »Dovolj imam. Kadar uvidim, da sem klubu dal vse odidem. In tako bo tudi ostalo«. Tako nekako se je glasil del poslovilnega »Pepovega« govora.

Po njegovi eri je Barca prebrodila dve leti, da se je prav pobrala iz luknje, v katero je padla po odhodu prej omenjenega moža. Poskusila sta [na žalost že pokojni] Tito Villanova in današnji selektor argentinske nogometne reprezentance Gerrardo »Tata« Martino. Zaman.  Šepala je predvsem prebrana sredina in luknjasta obramba. Vse bolj se je zdelo, da so Katalonci vnovič več kot potrebni remonta. Le-tega jim ga je skorajda[Barcelona na mednarodno športno razsodišče vloži pritožbo, s katero si predvsem »kupi« čas, se okrepi, zavedajoč se da v naslednjih prestopnih rokih ne bodo imeli možnosti registriranja novih nogometašev] preprečila FIFA, z embargom, ki je trajal leto dni,  zaradi nepravilnosti podpisovanja pogodb z mladoletnimi nogometaši. 

V poletju 2015 se na severozahodni obali Pirenejskega polotoka obljube, ki so senapovedovale uresničijo. Šest okrepitev in nov trener Luis Enrique. Sprva je večina nogometnih navdušencev menila, da najdražji prestop sezone, Luis Suarez, z Neymarjem in Messijem ne bo konpatibilen. Izkazalo pa se je ravno nasprotno [po približno pol leta od prihoda »El Pistolera«]. Dejstvo, da so osvojili pet lovorik v eni sami sezoni, govori že samo po sebi [med avgustom 2014 in decembrom 2015 so osvojili vse kar se je osvojiti dalo,  razen Španskega super pokala, ki jim ga je odvzel Athletic iz Bilbaa].

Mnenje številnih, da je Blaugrana neustavljiva se je preneslo tudi v aktualno sezono. Predvsem zato, ker so nanizali39 zaporednih zmag v vseh tekmovanjih,  v španskem prvenstvu so vodili za velikih trinajst točk…Vsi dejavniki so govorili v prid Kataloncev in zdelo se je, da je to spet »njihova sezona«. Ampak le do letošnjega drugega in vse prej kot pomembnega El Clasica, na katerem jih je premagal večni tekmec Real Madrid in jih pahnil v [takrat še nezavedajočo] majhno, kot se je izkazalo kasneje pa kar veliko krizo. Med drugim so izpadli tudi proti Atleticu iz Madrida v četrtfinalulige prvakov. Z neprepričljivimi predstavami in tremi zaporednimi »kiksi« so špansko La ligo, ki je bila pred kakšnim mesecem dni že skoraj odločena, spreobrnili v eno najbolj dramatičnih ta trenutek v Evropi [vsaj med močnejšimi prvenstvi]. 

Kako in kdaj se bo Barcelona izvlekla iz očitnega padca forme pa je odvisno od mnogih dejavnikov. Najpomembnejši pa je zagotovo čimprejšnja zmaga, ki bi jim malce dvignila samozavest. Za katero pa bodo morali garati prav vsi, na čelu s trenerjem Enriquejem, ki me do tega trenutka še vedno ni prepričal. Zdaj se bo končno videlo, ko ekipa ni v najboljšem stanju, iz kakšnega testa je. Kakšne strategije premore. Ali ima plan B. Ali ga rešuje le MSN [Messi, Suarez in Nemar]. Kakorkoli, voditi najboljšo ekipo na planetu in govoriti, da ta lahko premaga le samo sebe je vse prej kot težko dejanje.