Plaval za cajtnge

Foto: Igor Unuk


 

 

Sošolec Jean Patrick je medije pred kratkim opisal: »Mediji so sredstva za manipuliranje možganov malih ljudi, ki se ukvarjajo z velikimi stvarmi.«

Najbrž ima kar prav. Razmišljam... Kaj bi se zgodilo, če medijev v današnjem času ne bi bilo? Predstavljajte si življenje brez interneta, ki danes igra vlogo najpopularnejšega medija. Jaz si ga ne morem. Še moji starši, ki so mladostna leta preživeli brez brskanja po spletu,  si preklemano težko predstavljajo dan brez »kište«, ki oddaja internetni signal. 

Moji vrstniki kot medij tretirajo zgolj televizijo in internet, ki čedalje bolj izpodrivata radio in časopis. Priznam, da radio poslušam samo v avtu. No ja, včasih spremljam tekme NK Maribora, ko doma ni bodisi mene bodisi televizijskega prenosa. Prav tako si življenja ne znam predstavljati brez Ekipe.  Ni šolskega dne, ki se ne bi začel z jutranjim irskim kapučinom in branjem sveže napisanih člankov iz edinega slovenskega športnega dnevnika.  Koliko ljudi v odmoru na II. gimnaziji bere Večer, Delo in ostale časopise? Preštejem jih lahko na prste ene roke. 

Ko potujem v tujino, kjer ne morem brati svojega priljubljenega cajtnga, mi je najtežje. Ni panike, če potujem na Hrvaško, kupim Sportske novosti in problem je rešen. Kaj pa bi naj naredil lani, ko smo s starši odšli na počitnice v Turčijo? Sicer nimajo tistih »švasanih« črk kot v Tuniziji (kjer sem bil leto poprej), vendar razen slik in številk ne razumeš praktično ničesar.  Deset dni sem preživljal hude muke. Olajševalna okoliščina so bile internetne novice. 

Kaj pa naj rečem ob tem, da sem pred dvema letoma na pobudo prijatelja obiskal VIRC Poreč? Vse lepo in prav, ampak mobilne telefone smo lahko uporabljali zgolj eno uro na dan!  Posledično skoraj nič fuzbala, rezultatov, aktualnih novic, kaj šele ogledov neposrednih prenosov tekem. V trgovino smo lahko šli vsaki tretji dan, tako, da niti Sportskih nisem mogel kupovati redno. No, tega, da sem vsak dan na skrivaj plaval do trgovine ponj, ni vedel nihče. Najbolj pa me je zmotilo , da so se ne samo otroci, temveč tudi nekateri mentorji iz tega, da prebiram časopis, norčevali : »'Lej ga, ovega muteca, ko bere Sportske, kol'ko si ti star 80 al' kaj hahaha? 

Takšnega odnosa, sicer redkih posameznikov, sem deležen še danes. Včasih sem se sekiral. Venomer sem se ob takšnih posmehovanjih spraševal, ali sem res tako staromoden, da berem časopis. Zdaj, ko sem že malce odrasel, pa se na takšne oziroma podobne opazke enostavno požvižgam. Zame je to pač najpristnejša oblika medija in tako bo najverjetneje tudi ostalo.