Ali sem res zaželen v njenem življenju?

 

Ljubezen je čudna stvar. Je bolezen, ki te doleti nehote, brez pravega razloga. Kako vpliva na posameznika, pa je odvisno predvsem od njega oz. njegove simpatije. Redko od česarkoli drugega. Menim, da če si fant in punca, ki sta v resni zvezi, zaupata, ne more noben drug nanju vplivati. 

Dandanes vstopiti v stik s kakšno punco ni ne vem kako velik problem. So pa bili časi, ko so fantu »stari« določili s katero se more poročiti in imeti otroke. Groza. Sploh si ne predstavljam kaj bi naredil v takem primeru. Sprva bi »izbranko« najverjetneje hotel videti na lastne oči. Kasneje oceniti, ali je v redu ali ne. Če je, je tako ali tako super, če pa ne pa se podati v duhovniške vode. No, če bi bilo tako lahko bi to vsi počeli, ampak v časih določeni pač niso imeli druge izbire in so se pač sprijaznili s tem, da bodo preostanek življenja prebili z osebo, katero so mu izbrali starši.

V današnjih časih tega več ni. Veliko pa pri nekaterih vpliva tudi mnenje tašče o (bodočih) zetih oz snahah. Kar se mi zdi nadvse brez veze, saj si si osebo izbral sam in ne tašča. Poleg slednjih primerov pa se (vsaj moja generacija) ukvarja s precej hujšimi problemi. Pomanjkanje komunikacije. To se dogaja kronično že od »prihoda« pametnih telefonov. Pri večini parov opažam, da niveč tistih pravih pristnih odnosov kot jih je bilov časih, ko še pametnih telefonov ni bilo. Ker sem star 17 let, ne morem vedeti, ali je res bilo tako ali drugače, ampak mi je vsaj iz svojega spektra o takšnih zadevah pripovedoval oče.

Prejšnji teden se mi je z očetom v nakupovalnem središču Europark zgodila zanimiva dogodivščina.  Ja, s »fotrom«, in ni me sram z njim, kot nekaterim, hoditi po Europarku. Skratka, zagledava par, ki sedi v restavraciji za mizo in vsak na svojem telefonu. Nakar se oče oglasi: » Vidiš, Junior, tega v naših cajtih ni blo. Rejši bi jo primo kam drugam, ko pa drži to kanto in črčka po njej.« Nisem imel kaj odvrnit, saj sem v podobnih situacijah (pa ne samo pri zmenkih) več ali manj enak. Torej kaj se je zgodilo z nami. Z generacijo Z? Dobro vprašanje. 

Imam srečo, da sem preživel otroštvo z dejanskimi in ne virtualnimi izkušnjami, zato vsaj približno vem, kako se obnašati z punco, ki ti je po še možnosti všeč. Ura je bila 21:42. Bil sem veni z prijatelji od katerih se poslovim zaradi osebe, ki mi je noč obrnila na glavo. Odpravil sem se do Planeta Tuš. Tam se je odvijal največji dijaški žur v mestu. Brez karte sem šel tja, ker sem jo pozabil doma. Za osebo, ki jo sploh ne poznaš, daš deset evrov. Nenavadno. Povrh tega plačaš  še pijačo. Še bolj nenavadno. 

Tu ni več besed za tako nevsakdanji primer, saj ni ravno pogost pojav, da ti punca prvi večer, ko jo spoznaš, plača praktično vse. Kar je najpomembneje, pa je to, da sem spoznal dekle, s katero se lahko pogovarjaš o kateri koli zadevi, čeprav sva v tistem drugem, virtualnem stiku, kratek čas. V to diskoteko zagotovo ne bi zašel po lastni volji, razen če ne bi bil že zmenjen, da se tam dobim z že omenjeno neimenovano punco. 

Med plesom in pogovorom sem se hitro navezal nanjo, zato sem jo v sredo povabil kar k sebi domov. Hm... bilo je lepo. Pa kaj lepo super je bilo. Ker se je zaradi mene pripeljala trinajst kilometrov daleč smatram, da sem ji tudi jaz vsaj malo simpatičen. 

Lepo pa se je zbuditi sleherno jutro in pogledati na telefon ter zagledati poleg vseh obvestil in novic še sporočilo ljubljene osebe. Na vprašanje iz naslova nisem odgovoril. Saj nanj dejansko še ne morem. Bom pa to lahko storil v bližnji prihodnosti. Ali sem zaželen v njenem življenju? To bomo še videli. Zaenkrat kaže vse prej kot slabo.