Ko ne veš, kaj naj pričakuješ

 

Sem dijak 3. letnika II. gimnazije Maribor. Poleg te (družbene) vloge sem v prostem času tudi tip človeka, ki ga zanima veliko stvari. Med drugim sem velik športni navdušenec, ki spremlja v prvi vrsti nogomet. 

Pred kratkim sem v časopisu zasledil reklamo, katere naslova se ne spomnim. Vem pa, da je šlo za t. i. »sobo pobega«. Spraševal sem se, kaj bi to lahko bilo? Ob premišljevanju sem zaspal. Imel pa sem vse prej kot vsakdanje sanje. 

Ko se je noč prevesila v dan, sem se počutil čudno, najverjetneje zaradi prekratkega spanca. Bila je sobota. S sošolci sem zmenjen, da gremo v »lajf«. Kam, pa še tako ali tako noben ne ve. Po dolgi diskusiji v skupinskem pogovoru na Faceboku smo sklenili, da bomo to noč preživeli na Poštni ulici. 

Ura je 19:22 in spet smo tukaj, v Patrick's Pubu. Po dolgem času bomo tukaj spili pivo ali dva in kakšno dobro rekli. Po kakšni uri pogovora, katerega kakovost se je zmanjševala z vsako popito enoto alkohola, smo se odločili, da plačamo in gremo. Naše poti so se tukaj razšle. Dva sta odšla na Štuk, eden se je odpravil s punco v kino. Ostala pa sva še samo jaz in sošolec Veno. Ker je imel rojstni dan, je častil pijačo. Tokrat ne alkohola, saj sva ga imela že preko glave za to noč, ampak nekaj, kar je bolj blagodejno za grlo. 

Naročila sva čaj in se ob toplem napitku ter kozarcu vode zapletla v dolg pogovor. Imela sva si kaj povedati, saj se poznava že dobrih deset let. Spomnim se ga že kot (so)sošolca iz osnovne šole. Poleg tega pa ga zanima nogomet, ki je na dnevnem repertoarju v najinem pogovoru. Tokrat ni bilo nič drugače. Začela sva prinajmočnejših nogometnih ligah v Evropi in končala pri prvi slovenski nogometni ligi. Ostalo nama je še nekaj časa preden se razideva in sva na moj predlog obiskala stavbo blizu Trusta, imenovano Roomaze. 

Gre za tisto »sobo pobega«, za katero sem zvedel v časopisu, a se nikakor nisem mogel spomniti naslova. No zdaj vem, da je to Roomaze. Niti enemu ne drugemu se niti sanjalo ni, kam sva zašla, ampak ker je najin skupni imenovalec raziskovanje novih stvari na vseh področjih problemov nisva imela. 



Vstopila sva v stavbo. Vse je bilo tako nenavadno. Ko sva končno prišla do recepcije, naju je tam pričakala prijazna gospodična, ki nama je razložila pravila igre. Poglavitno je bilo, da je v njihovih »sobah pobega« prepovedana uporaba mobilnih telefonov.

Midva in še trije ostali ljudje, ki jih prej nikoli nisva videla smo se znašli v sobi z zaklenjenimi vrati, dimenzije 3x3 metre. Naša naloga pa je bila najti izhod iz nje. Komunikacija med ljudmi je pri takšnih igrah sila pomembna, vendar sva večino stvari vzela v svoje roke. Po veliko zapletih, številnih namigih receptorke, s katero smo se slišali preko voki-tokija smo prišli iz sobe v 54 minutah. Rekla je, da je to kar dober rezultat v primerjavi z drugimi skupinami. 

Besedilo pa vendarle ni namenjeno temu, da bi vam jaz zdaj razlagal, kaj vse sem v Roomaze-u doživel, lahko samo rečem, da je šlo za nepozabno izkušnjo.  Zdaj pa hitro na Google in vpišite Roomaze Maribor ter se o tem še dodatno pozanimajte. Predlagam vam, da ga obiščete z vsaj eno osebo, ki jo dobro poznate. Zakaj, boste videli, ko ga boste obiskali. Zagotavljam, da vam ne bo žal.