Morebiti umetniška postavitev* Arven Šakti Kralj Szomi kaže prav to, kar si ”odrasla” družba težko prizna. Vsiljevanje svojega pogleda vsemu, kar je drugačno, drugo, in se zaradi bližine dozdeva skoraj povsem isto; želja po obsojanju je izjemno trdoglava reč.

Delo ilegalca je tudi odstranjevanje sledi – za seboj in o sebi – je med pogovorom ob otvoritvi razstave Za Slavo pojasnila Nika Autor.* Z istoimenskim delom tematizira kolektivni (in osebni, kot je prisoten v arhivskem gradivu) spomin na Slavo Klavoro, študentko, aktivno članico narodno-osvobodilnega boja, narodno herojinjo, rojeno in usmrčeno v Mariboru (1921-1941).

Umetnica lucidno zgosti sodobnost v prizor, ki pomenljivo drsi skozi čas, niha med že znanim, že zgodenim, kar je varno zasidrano nekje v minulosti že preteklega, v bralnem, filmskem, sanjskem, medijskem spominu, kot preostanek vizije, a sočasno video in način njegove umestitve v prostor grozeče odseva ostrino najbližje sedanjosti. 

Tihota samosti fotografij Ivana Dvoršaka ni spokojna. Je in ni tiha. 

Razstavo I1I uvaja Klic (1963). Obraz ženske, mehko ovit v črnino, z v klic odpirajočimi se usti, razpirajočimi globoko tȇmo. Klic je izoliran, pogled nam vleče v usta, kaos črnine. 

Golota, ki jo osvetljuje luč ali katere zglajeno meso se lesketa v družbenem prostoru, ni gola. Vse, kar odlaga svojo obliko, je usmerjeno h goloti. V nasprotju s tem pa vse, kar se razkazuje, postaja jasnejše, zahteva pogled, se kaže, izkazuje voljo po pojavljanju.

Maribor Centr@l: samozaposleni v kulturi na robu družbe. Ciklus šestih umetnikov s šestimi razstavami. Centralna postaja, Maribor.