Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Arhitektura in spomin sta povezana na številne načine. Narativno vrednost arhitekturnih elementov lahko spremljamo od zgodnjih civilizacij dalje. Vile v Pompejih so ohranile prikaze ritualov in mitoloških zgodb,  Partenon pripoveduje o grški religiji, Romanske cerkve so v svojo arhitekturo vključevale podobe, ki so tudi nepismenim pripovedovale biblijske zgodbe, neoklasicizem je produciral ogromno število arhitekturnega kiparskega okrasja alegorij zgodovine, Brâncuşijev komemorativni park v Târgu Jiu omogoča, da se skozi spomine sprehodimo, z njimi vzpostavimo fizični stik. Vse to so znana zgodovinska dejstva, a manjkrat se vprašamo o osebni arhitekturi, ki nosi naše spomine, kako jih oblikuje in kako je zgrajen spomin sam? Razstava Arhitektura spomina zajema 20 let umetniškega ustvarjanja Emira Osmića in združuje cikle  Vojna in umetnost, Vojak, Portret, Stare igrače in Ulica. Lahko jo razumemo kot retrospektivno razstavo, a vendarle bi bila to poenostavitev, saj umetnik k svojim delom pristopa kot k živečim bitjem, ki se mestoma spreminjajo, skozi leta pridobivajo nove detajle in se kot kolaži plastijo z inserti del iz druge dobe. Temu primerno je tudi tehnika del kombinirana, a vedno, tudi v primeru digitalnih del, temeljena na liniji, risbi, ki se razveja v končno podobo. Gre za vpogled v enotnost umetnikovega intimnega doživljanja, ki funkcionira kot dnevnik ali daljši roman. Prek poglabljanja v kontinuiteto sloga in spremembe, ki vznikajo v njem med obdobji, se pred nami izriše umetnikova percepcija lastnih spominov in doživljanj, ki nastajajo v kombinaciji sloga nadrealistične težnje k podzavestnim vzgibom in ekspresionistične želje po neposredni umetniški akciji. V osredju je vizualizacija spomina, ki se skozi umetnost Emirja Osmića izraža predvsem prek motrenja človeka v čustveno razgaljeni obliki ter predmetov, ki človeka obkrožajo med ključnimi impresijami. Na kakšen način se odtisnemo na objekte in prostore kot so dedkova vrata, domače ulice, stare igrače, stavbe, kjer smo preživljali čas in kako se vzpostavi recipročnost tega odtisa? V delih je prisoten odmev vojne, ki je zaznamovala življenje umetnika. Obrazi, ki se pojavljajo med abstrakcijo so oropani človeške pojavnosti, surovo izpostavljeni v obliki, ki ji je nemogoče določiti spol, starost, izvor. Zaradi njihove oblikovne rudimentarnosti predstavljajo esenco običajnega človeka, ki ga definira doživljanje in izraz čustev ob soočenju s katastrofo, pretresom in načini za preživetje. Na delih so bitja bivajoča v nedoločljivih prostorih, kjer se elementi medsebojno spajajo in plastijo, variirajo med jasno določenimi prostori in razpršenimi oblikami, ki pojavno imitirajo naše načine spominjanja, kjer se prej nepovezane dobe, prostori, ljudje in objekti lahko prepletejo v novo celoto, ki gradi naše pojmovanje obstoja. Umetnik figure mučenikov povzdigne v svetniški status in prek umestitve v psihološke krajine omogoči komunikacijo med materialnim ter sublimnim. Loči jih od singularnega dogodka in jih vpne v kolektivno izkušnjo. Arhitektura spomina oblikuje časovnico, a ne le časovnico umetnikovega razvoja, temveč vsega kar se je vanj vpilo skozi leta in časovnico odtisov, ki so jih ljudje okrog njega puščali na času. Skozi dedkova vrata stopimo na ulico, med ljudi, konotacije, zgodbe in oblike v katere se strnejo. Sara Nuša Golob Grabner Emir Osmić (r. 1985, Mostar, BiH) je diplomiral iz slikarstva na Akademiji likovnih umetnosti v Sarajevu (BiH, 2010) na Pedagoškem oddelku pri prof. Radoslavu Tadiću, s temo “Vojna in umetnost”. Leta 2004 je zaključil Srednjo šolo za uporabne umetnosti v Sarajevu. Večkrat je bil uvrščen v ožji izbor za nagrado Alije Kučukalića. Je član ULUBiH in ULUKS, ter član umetniškega sveta ULUBiH (od 2014) in ULUKS (od 2022). Leta 2018 je pridobil status izjemnega samostojnega umetnika. Do zdaj je imel več samostojnih razstav, med drugim: Galerija Mlaz (Počitelj, BiH, 2023 in 2020), Galerija Collegium Artisticum (Sarajevo, BiH, 2021), Video razstava (Sarajevo – Bistrik, BiH, 2020), Galerija SŠPU (Srednja šola za uporabne umetnosti, Sarajevo, BiH, 2019), Galerija Zvono (Sarajevo, BiH, 2018), Galerija Roman Petrović (Sarajevo, BiH, 2016), La Galerie A (Angers, Francija, 2014), CeKA Charlama Depot – Skenderija (Sarajevo, BiH, 2013). Sodeloval je na več kot 80 skupinskih razstavah v Bosni in Hercegovini ter tujini. Je prejemnik nagrade za eksperimentalno risbo na 24. bienalu risbe v Mostarju (2024). Udeleženec številnih mednarodnih likovnih kolonij in umetniških rezidenc doma in v tujini. Živi in ustvarja v Sarajevu.

Pridružite se nam na otvoritvi in predstavitvi umetniških intervencij na območju Račjega dvora. Vabimo vas na srečanje in pogovor z avtorji intervencij, izbranih s strani mednarodne žirije v okviru evropskega projekta reCITYing. Intervencije bo otvoril podžupan za področje arhitekture in prostora Gregor Reichenberg. Z nami bodo Ishak Hadžibajrić, Žiga Miholič, Maša Perc in Lena Uranjek, ... Read more

Odprtje samostojne razstave Dragana Vojvodića: Sound(less)/(Brez)zvočno Vljudno vabljeni na odprtje samostojne razstave Sound(less)/(Brez)zvočno intermedijskega in interdisciplinarnega umetnika Dragana Vojvodića, ki bo v petek, 10. oktobra 2025, ob 18. uri v razstavišču artKIT. Ob odprtju bo umetnik izvedel glasbeni performans. Razstava povezuje avtobiografski diskurz z idejami avantgardnih in konceptualnih umetniških praks, pri čemer preizprašuje zvok in njegovo odsotnost. Avtor izhaja iz lastne izkušnje – glasbe/zvoka – da bi artikuliral prostor, v katerem se slušno spremeni v vizualno, kar ustvarja novo okoliščino in pripoved.