60. Festival Borštnikovo srečanje: Zdej loh spokam zdej loh grem v Dvorani Ondine Otta Klasinc "Na star radionaštimam dober zvokvrti me naokrogpremika sem in tjapritisne me na tla  ta dober zvokki vznak nas zavrtivžigalnik in tobakkot sveder do kostime v hipu obnori  ta svinčnik me poznain škatla zaigrana srednje trd grafitin sled ki nam slediposenči svetle dniza sfukane ljudi"   Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Kje mi živimo na Koroški 10. Čeprav je stanovanjska problematika neločljivo povezana z osnovno eksistencialno negotovostjo, vsakdanjim življenjem in občutkom pripadnosti skupnosti, je v javnem diskurzu pogosto reducirana na suhoparne številke in podatkovne analize. Avtorski projekt Kje mi živimo se tej tematiki približa drugače – kot večgeneracijskemu in večplastnemu vprašanju, ki globoko zareže v sodobno družbo. Namesto statistike so v ospredju zgodbe posameznikov – osebni vpogledi v stanovanjski trg, kjer stanovanje ni več razumljeno kot dom, temveč kot investicija, vir zaslužka in akumulacije kapitala. Projekt razkriva nevidne plasti prostega trga in spodbuja razmislek o posledicah, ki jih ima ta logika za kakovost bivanja, socialno varnost in medgeneracijsko pravičnost. Predstava ne ponuja le vpogleda v realno stanje na trgu nepremičnin ter (ne)dosegljivost državnih in občinskih stanovanjskih rešitev, temveč odpira prostor za pogovor, razmislek in iskanje poti iz vsesplošne stanovanjske krize. Zbirno mesto za gledalce je na Koroški cesti 10. Del predstave poteka na prostem, zato priporočamo udobna oblačila in obutev. V predstavi je uporabljen stroboskop.   Vstopnice: 

60. Festival Borštnikovo srečanje: Alica; nekaj solilogov o neznosnosti časa na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc Aličin vrtoglavi padec v zajčjo luknjo in dolgotrajno padanje v globino se ne zgodi kar tako – sproži ga njeno občutenje zunanjega sveta, prežetega z redom, pravili, pritiski in togimi pričakovanji. Svet, ki jo obdaja, je utesnjen in predvidljiv, zadušljiv v svoji urejenosti. Čudežna dežela, v katero pade, ji ne ponudi le pobega, temveč popolnoma novo perspektivo – prostor, kjer lahko misel zablodi, kjer absurdi nadomestijo pravila, kjer postane mogoče tisto, kar je bilo prej nesprejemljivo. Skok v zajčjo luknjo je tako več kot domišljijska dogodivščina – je dejanje upora proti togosti, korak v neznano, potop v svet, ki je hkrati razburljiv in nevaren. Čeprav je čudežna dežela sprva videti svobodna in igriva, se izkaže tudi za prostor, ki terja pogum, soočanje z notranjimi strahovi in sprejemanje lastne izgubljenosti. A prav v tej radikalni dezorientaciji se odpre možnost – možnost, da z druge strani pogledamo svet, ki smo ga pustili za sabo, in se vprašamo: kam naprej, če sploh? Predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot simbolično območje prehoda – morda celo smrti. A ne v mističnem, oddaljenem smislu, temveč skozi niz konkretnih občutkov, ki so globoko človeški, znani, preživeti. Ustvarjalci jih ne prikazujejo kot fikcijo, temveč kot resničnost, ki jo vsak od njih nosi s sabo. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Balada o trobenti in oblaku v Veliki dvorani Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača velja za enega ključnih romanov slovenske literature druge polovice 20. stoletja. V njem avtor zasnuje pripoved o pisatelju Petru Majcnu, svojem literarnem dvojnem, ki se umakne na osamljeno tolminsko kmetijo, da bi tam napisal zgodbo o starcu Jerneju Temnikarju. Roman mojstrsko prepleta dve ravni: proces nastajanja literarnega dela in pripoved o Temnikarjevem zadnjem dnevu – božični večer leta 1943, ko zapusti svoj dom, da bi poskušal rešiti ujete in ranjene partizane pred gotovo smrtjo. Predstava, ki temelji na tem romanu, združuje energijo najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. Ti se v ustvarjalnem procesu soočajo z vprašanji, ki so zanje hkrati oddaljena in izjemno aktualna: kako razumeti vojni čas, ki ga niso doživeli, in kaj pomeni biti umetnik v svetu, kjer je poslušanje drugega pogosto prezrto? Kaj nam danes pripovedujejo zgodbe naših (pra)starih staršev? In kako dragoceno je umetniško ustvarjanje, če ob vsem tem, kar nas zaposluje, pogosto ne najdemo časa – ali volje – da prisluhnemo drugemu? Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Pet kraljev v Dvorani Frana Žižka Uprizoritev skozi prizmo legitimnosti oblasti in politične teologije temelji na Shakespearjevi oktalogiji kraljevskih kronik, ki razgrinja brutalno obdobje angleške zgodovine – od velike srednjeveške krize in stoletne vojne s Francijo do njenega vrhunca v državljanski vojni, znani kot vojna rož. Ta se konča s porazom Riharda III. in vzponom dinastije Tudorjev, ki naposled pripelje v elizabetinsko dobo. Srednjeveška materialna in duhovna kriza se odraža v psihopatologiji petih vladarjev: Rihard II. trpi za blodnjami o svoji veličini, Henrik IV. za paranojo, Henrik V. za nacionalističnim fanatizmom, Henrik VI. za katatonijo, Rihard III. pa uteleša genocidno brezčutnost. Kot absolutni oblastniki so vsi neizogibno zaznamovani z izgubo človečnosti. Njihova psihološka pot sledi dvema smerema: tisti, ki oblast izgubljajo, postopoma prepoznavajo svojo človeškost, medtem ko jo tisti, ki oblast pridobivajo, vse bolj zamenjujejo za brezčutno mehaniko vladanja – v razbitih ogledalih zaman iščejo lastno podobo. Shakespearove kronike tako delujejo kot niz prenosov oblasti, pri čemer »veliki fevdalni mehanizem zgodovine« (J. Kott) preizprašuje, kako relevantni so Shakespearovi psihološki modeli oblastnikov danes. Koliko sodobnih političnih praks že odseva v zatohlih dvorih krvoločnih Rihardov in Henrikov? Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Klemen Kovačič na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc AGMISTERIJ je avtorjev/performerjev obračun s samim seboj, ki se v obliki enkratnega performansa v trajanju odvija na njegovem lastnem telesu. V ospredje postavlja napetost med oprijemljivim, zemeljskim in vsakdanjim ter posvečenim, poetičnim in presežnim. Z željo po preseganju lastne individualnosti se avtobiografsko ozira v preteklost, pri čemer spomine razprostre kot prizorišče univerzalnih vprašanj: samospoznavanje kot iskanje smisla, spomin kot krhki, a ključni nosilec identitete, samota kot temelj vere ter presenetljivost presežnih občutij, ki vznikajo iz drobnih trenutkov bivanja. Morda smo se motili, ko smo si boga zamišljali večjega od nas. V izraznem smislu združuje dve gledališki formi – performans v trajanju in buto – pri čemer se opira na njuno ključno lastnost: popolno prisotnost. Prav v tej radikalni umeščenosti v tukaj in zdaj se nemara odpira možnost preseganja časa in prostora ter vstopa v dimenzijo onkraj. Vstopnice:   Več o dogodku