Festivali

60. Festival Borštnikovo srečanje: Slovenija šteje v Veliki dvorani Slovenija šteje je avtorski projekt, ki v ospredje postavlja državo kot skupen projekt – kot nekaj, kar se ne zgodi samo od sebe, ampak terja nenehno delo: vzpostavljanje, ohranjanje, spreminjanje. V središču te uprizoritve je stroj – simbolični mehanizem, ki ga poganjamo vsi, ki sodelujemo v vsakodnevnem "projektu Slovenija". Vsak naš gib, vsak utrip, vsak prispevek postaja del tega stroja, ki živi in deluje na ritmu – dobesedno, saj ga žene glasbeni beat in gib teles. Slovenija v tem pogledu ni nekaj danega, temveč nekaj, kar znova in znova ustvarjamo z dejanji, ki jim pripisujemo pomen. Vsako novo dejanje, ki tvori "Slovenijo", je rezultat pogajanj, napetosti, bojev – in vprašanje vztrajnosti odloča, ali bodo te spremembe začasne ali trajne. Predstava Slovenija šteje je živa, spreminjajoča se struktura – tako kot družba, ki jo predstavlja. Od vsakega posameznika in posameznice je odvisno, v katero smer se bo premikala. Slovenija kot ideja – in kot praksa – šteje toliko, kolikor vanjo vložimo. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Toxic vol. 2 v Malem odru Uprizoritev Toxic temelji na istoimenskem avtofikcijskem romanu dramaturginje in pisateljice Eve Mahkovic. Ta slogovno razgiban, vsebinsko nepredvidljiv in asociativno gost tekst v gledališki priredbi in idejni zasnovi Nataše Matjašec Rošker postane emocionalna partitura vzponov in padcev – pretok misli, refleksij, občutij, podob in popkulturnih referenc, v katerem se mešajo osebno in kolektivno, sveto in trivialno, notranje in zunanje. Toxic je potop v mentalni in čustveni svet urbane mlade ženske, ki v labirintu sodobnega življenja išče pomen, povezanost in sebe. V njenem zaprtem vrtu (hortus conclusus) se prepletajo spomini in vsakdan, upi in razočaranja, naključni pogovori in veliki premisleki, ki jih spremljajo TV-serije, svetnice, ikone, nakupi, knjige, glasba, bolečine, prijateljstva in trenutki veselja. Po vzoru Montaignovega pogumnega samopreiskovanja in radikalne telesnosti performansov Marine Abramović, Toxic brez olepševanja zareže v osebno – v telo, misli in čustva – in odpira prostor za refleksijo o tem, kaj pomeni biti ženska, biti prisotna, biti preobremenjena, biti čuteča. In preživeti. Vstopnice: Cena v predprodaji: 15 € Redna cena: 20 €   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Nebesje v Dvorani Frana Žižka Del gledališke poti Lucy Kirkwood zaznamuje sodelovanje z angleško skupino Clean Break, ki od leta 1979 skozi gledališke programe v zaporih naslavlja tematike ženske kriminalitete in sodnega sistema. Njihovo delo presega okvir umetnosti – skozi pripovedi zaprtih žensk razkrivajo globoko zakoreninjene sistemske neenakosti in pristranskosti pravosodja. Te teme močno odzvanjajo tudi v Kirkwoodini drami Nebesje. Dogajanje je postavljeno v leto 1759, v vas v Suffolku, kjer se ženska porota znajde pred odločilno nalogo – razsoditi o usodi Sally Poppy, obtožene umora. A zgodba presega okvir posameznega primera: v ospredje stopajo vprašanja svobode, odgovornosti in (ne)vidnih družbenih pritiskov, ki so kljub zgodovinskemu kontekstu še vedno izjemno aktualna. Skozi pokrajino zgodovinskega trenutka, zaznamovanega z vzponom kapitalizma, razlaščanjem skupnostne zemlje in neplačanim ženskim delom, se z izostreno natančnostjo izrisujejo boji proti patriarhalni nadvladi. Ti boji se pogosto kažejo kot navidezne delitve med ženskostjo in moškostjo – a v resnici razkrivajo globlje sistemske mehanizme moči in podrejanja. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Tam, v vrtu v Minoritski cerkvi »Njun vrt ni le prostor – je tiho zavetje, kjer se idila razkriva kot zapis človeškega truda. Njun vrt je njuno telo.« Ustvarjalca vabita v intimen prostor dveh – v vrt, kjer zvočno in gibalno prepletanje razpira prostor poslušanja, čudenja in opazovanja. Z radovednostjo, ki se porodi iz čistega nagona za stikom, gledalca vodita skozi predstavo, ki vrt razume kot igrišče, kot mikrokozmos medosebnih odnosov, prostor srečevanj in vabil. Skupaj z občinstvom opazujeta, kako drobna dejanja sprožajo odzive – v vrtu in onkraj njega – ter poudarjata, kako pomembni so naši čuti pri doživljanju sveta. V tej uprizoritvi se človeško telo kot občutljivo orodje povezuje z inter- in transdisciplinarnimi strukturami, ki razkrivajo medsebojno prepletenost življenj. V ozadju odmeva tudi razmislek o tem, kako družba vrednoti človekovo povezanost z naravo. Negovanje vrta postane simbol – kulturna in osebna praksa, ki nas povezuje z vsem živim ter nas vabi k odločitvi: izbrati pristnejšo, bolj čutečo prisotnost v svetu. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Transport: Tovor v Sodnem stolpu Tovor se loteva ene najaktualnejših in pogosto spregledanih tem sodobnega sveta – naglega porasta tovornega cestnega prometa, ki se je v zadnjih letih povečal za kar 30 %. Na svetovnih cestah se vsak dan giblje med 20 in 50 milijonov tovornjakov, kar kaže na obseg in vpliv globalne trgovinske mreže. Uprizoritev odpira pogled v nevidno ozadje potrošniške realnosti, kjer sta hitrost in dostopnost gonilni sili gospodarske rasti – a s sabo prinašata visoko ceno: izčrpavanje naravnih virov, onesnaževanje okolja in sistemske zlorabe delavskih pravic. V središču zgodbe je avtoprevoznik, ki se pod pritiskom nerealnih rokov znajde ujet med pričakovanji delodajalca in številnimi ovirami na cesti. Noč ga pripelje do nepričakanega srečanja, jutro pa razkrije pretresljiv dogodek, ki postavi na preizkušnjo meje človeške vzdržljivosti in moralne presoje. Predstava nas sooči z vprašanjem: kakšno odgovornost nosimo kot del tega izkoriščevalskega, hiperpotrošniškega sistema? Tovor je del mednarodnega projekta Transport, ki nastaja v okviru programa Ustvarjalna Evropa. Na pobudo režiserja Tina Grabnarja sodeluje šest gledališč iz Slovenije (Lutkovno gledališče Ljubljana in Lutkovno gledališče Maribor), Poljske (Białostocki Teatr Lalek), Estonije (Eesti Noorsooteater), Litve (Klaipėdos lėlių teatras) in Češke (Divadlo ALFA). Projekt sofinancira Evropska unija in bo v sezoni 2024/2025 povezal evropske ustvarjalce v iskanju odgovorov na vprašanja prihodnosti mobilnosti, dela in etike. Vstopnice:

60. Festival Borštnikovo srečanje: Zdej loh spokam zdej loh grem v Dvorani Ondine Otta Klasinc "Na star radionaštimam dober zvokvrti me naokrogpremika sem in tjapritisne me na tla  ta dober zvokki vznak nas zavrtivžigalnik in tobakkot sveder do kostime v hipu obnori  ta svinčnik me poznain škatla zaigrana srednje trd grafitin sled ki nam slediposenči svetle dniza sfukane ljudi"   Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Kje mi živimo na Koroški 10. Čeprav je stanovanjska problematika neločljivo povezana z osnovno eksistencialno negotovostjo, vsakdanjim življenjem in občutkom pripadnosti skupnosti, je v javnem diskurzu pogosto reducirana na suhoparne številke in podatkovne analize. Avtorski projekt Kje mi živimo se tej tematiki približa drugače – kot večgeneracijskemu in večplastnemu vprašanju, ki globoko zareže v sodobno družbo. Namesto statistike so v ospredju zgodbe posameznikov – osebni vpogledi v stanovanjski trg, kjer stanovanje ni več razumljeno kot dom, temveč kot investicija, vir zaslužka in akumulacije kapitala. Projekt razkriva nevidne plasti prostega trga in spodbuja razmislek o posledicah, ki jih ima ta logika za kakovost bivanja, socialno varnost in medgeneracijsko pravičnost. Predstava ne ponuja le vpogleda v realno stanje na trgu nepremičnin ter (ne)dosegljivost državnih in občinskih stanovanjskih rešitev, temveč odpira prostor za pogovor, razmislek in iskanje poti iz vsesplošne stanovanjske krize. Zbirno mesto za gledalce je na Koroški cesti 10. Del predstave poteka na prostem, zato priporočamo udobna oblačila in obutev. V predstavi je uporabljen stroboskop.   Vstopnice: 

60. Festival Borštnikovo srečanje: Alica; nekaj solilogov o neznosnosti časa na odru Dvorane Ondine Otta Klasinc Aličin vrtoglavi padec v zajčjo luknjo in dolgotrajno padanje v globino se ne zgodi kar tako – sproži ga njeno občutenje zunanjega sveta, prežetega z redom, pravili, pritiski in togimi pričakovanji. Svet, ki jo obdaja, je utesnjen in predvidljiv, zadušljiv v svoji urejenosti. Čudežna dežela, v katero pade, ji ne ponudi le pobega, temveč popolnoma novo perspektivo – prostor, kjer lahko misel zablodi, kjer absurdi nadomestijo pravila, kjer postane mogoče tisto, kar je bilo prej nesprejemljivo. Skok v zajčjo luknjo je tako več kot domišljijska dogodivščina – je dejanje upora proti togosti, korak v neznano, potop v svet, ki je hkrati razburljiv in nevaren. Čeprav je čudežna dežela sprva videti svobodna in igriva, se izkaže tudi za prostor, ki terja pogum, soočanje z notranjimi strahovi in sprejemanje lastne izgubljenosti. A prav v tej radikalni dezorientaciji se odpre možnost – možnost, da z druge strani pogledamo svet, ki smo ga pustili za sabo, in se vprašamo: kam naprej, če sploh? Predstava Alica: nekaj solilogov o neznosnosti časa raziskuje čudežno deželo kot simbolično območje prehoda – morda celo smrti. A ne v mističnem, oddaljenem smislu, temveč skozi niz konkretnih občutkov, ki so globoko človeški, znani, preživeti. Ustvarjalci jih ne prikazujejo kot fikcijo, temveč kot resničnost, ki jo vsak od njih nosi s sabo. Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Balada o trobenti in oblaku v Veliki dvorani Balada o trobenti in oblaku Cirila Kosmača velja za enega ključnih romanov slovenske literature druge polovice 20. stoletja. V njem avtor zasnuje pripoved o pisatelju Petru Majcnu, svojem literarnem dvojnem, ki se umakne na osamljeno tolminsko kmetijo, da bi tam napisal zgodbo o starcu Jerneju Temnikarju. Roman mojstrsko prepleta dve ravni: proces nastajanja literarnega dela in pripoved o Temnikarjevem zadnjem dnevu – božični večer leta 1943, ko zapusti svoj dom, da bi poskušal rešiti ujete in ranjene partizane pred gotovo smrtjo. Predstava, ki temelji na tem romanu, združuje energijo najmlajše generacije gledaliških ustvarjalcev. Ti se v ustvarjalnem procesu soočajo z vprašanji, ki so zanje hkrati oddaljena in izjemno aktualna: kako razumeti vojni čas, ki ga niso doživeli, in kaj pomeni biti umetnik v svetu, kjer je poslušanje drugega pogosto prezrto? Kaj nam danes pripovedujejo zgodbe naših (pra)starih staršev? In kako dragoceno je umetniško ustvarjanje, če ob vsem tem, kar nas zaposluje, pogosto ne najdemo časa – ali volje – da prisluhnemo drugemu? Vstopnice:   Več o dogodku

60. Festival Borštnikovo srečanje: Pet kraljev v Dvorani Frana Žižka Uprizoritev skozi prizmo legitimnosti oblasti in politične teologije temelji na Shakespearjevi oktalogiji kraljevskih kronik, ki razgrinja brutalno obdobje angleške zgodovine – od velike srednjeveške krize in stoletne vojne s Francijo do njenega vrhunca v državljanski vojni, znani kot vojna rož. Ta se konča s porazom Riharda III. in vzponom dinastije Tudorjev, ki naposled pripelje v elizabetinsko dobo. Srednjeveška materialna in duhovna kriza se odraža v psihopatologiji petih vladarjev: Rihard II. trpi za blodnjami o svoji veličini, Henrik IV. za paranojo, Henrik V. za nacionalističnim fanatizmom, Henrik VI. za katatonijo, Rihard III. pa uteleša genocidno brezčutnost. Kot absolutni oblastniki so vsi neizogibno zaznamovani z izgubo človečnosti. Njihova psihološka pot sledi dvema smerema: tisti, ki oblast izgubljajo, postopoma prepoznavajo svojo človeškost, medtem ko jo tisti, ki oblast pridobivajo, vse bolj zamenjujejo za brezčutno mehaniko vladanja – v razbitih ogledalih zaman iščejo lastno podobo. Shakespearove kronike tako delujejo kot niz prenosov oblasti, pri čemer »veliki fevdalni mehanizem zgodovine« (J. Kott) preizprašuje, kako relevantni so Shakespearovi psihološki modeli oblastnikov danes. Koliko sodobnih političnih praks že odseva v zatohlih dvorih krvoločnih Rihardov in Henrikov? Vstopnice:   Več o dogodku