Festival Mali slon - mednarodni festival otroške in mladinske filmske produkcije


ŽELEL JE BITI FESTIVALSKI DNEVNIK

To kar pišem je želel biti festivalski dnevnik, ki sem ga želel začeti pisati s 1. dnem Festivala Mali Slon (20.-25. oktober 2015). Pa je potem dan kar zbežal. Zbežal? Kaj to pomeni? Ne vem, ne znam čisto opisat, ampak to je nekaj podobnega vakuumu, ki ga doživim samo na festivalih, mednarodnih mladinskih izmenjavah in podobnih zadevah. Enostavno si in postaneš to. Odklopiš realnost. Brez katere sicer nikakor ne moreš, ampak v tem trenutku lahko. Brez beguncev, za katere se sicer zavedam, da so veliko bolj pomembni kot naš festival... Še sredine lige prvakov nisem gledal! Pa bi si lahko ob 24h doma zavrtel posnetek, kot bi to normalno naredil, ampak tokrat sem enostavno zaprl oči in počakal... jutrišnji dan.

Ko pride že ob 8h zjutraj 200 otrok na projekcijo, je seveda potrebno biti več kot uro prej tam, ker je potrebno pripravit par stvari in bit popolnoma „ready“ vsaj ob 7.30. Šole niso kot jaz in lahko pridejo tudi pol ure prej. Na isti projekciji sem imel celo pogovor z otroci, ki jih sicer vodi Hana, ampak tokrat sem vskočil jaz. In ker je po takem adrenalinu potrebno prižgat cigaret, pride potem mimo Anja z novicami in z gosti, s katerimi spregovorimo, pomenimo malo o Mariboru, o Beogradu, o umetnosti in demokraciji in se dogovorimo za kosilo. Nato naenkrat postane nujno poslati nek tekst in nato pride že druga skupina otrok, s katerimi pogovora ne vodim jaz, ampak jih je potrebno preusmerjati na balkon. Aja, pa gretje je potrebno vklopit, ker Udarnikovi stacionarni radiatorji trenutno ne obratujejo. In tako naprej... No, to. To nekako pomeni, da čas zbeži.

Zato v tem vakuumu ne uspem pisat dnevnika. Ker res ni prioriteta. Saj mogoče bi moral biti ali postati. Kot še marsikaj drugega. Letos smo recimo malo kiksnili z organizacijo fotografa, ki naj bi pomagal tudi pri tehniki, a je tako vsestranski, praktičen in koristen, da se ga potem namesto za fotografijo (kar bi tudi sam najraje delal) porabi za vse drugo. Pač tam kjer je sila, kjer gori. On namreč vedno vskoči. Kaj vskoči, prileti. Pomiri situacijo. Pa ne s kakimi posebnimi manipulacijskimi, retoričnimi ukanami. Ampak enostavno zato, ker tako obvlada sceno in situacijo in predvsem zato, ker resnično posluša in želi pomagati. Resnično pomagati, ne le narediti tako, da bo izgledalo, da je pomagal. In to se začuti. Miha Sagadin, ki trenutno še ni poslal fotografij včerajšnje otvoritve. Pa bi moral, že zdavnaj.

"Matjaž" mi namreč zdaj v gužvi, že celi paničen iz službe, utegne ravno še po FB "gušit“, kako je to nujno. Kako brez fotografa ne moramo delati festivala, promocije itd. itd.. In da naj čimprej skomuniciram. "Matjaž", lahko ti? Ne, nimam časa! Daj ti. Nujno je, Rene!... Ne, ne, ne in ne. Zdaj sem se pa res končno vsedel za računalnik in začel pisati ta presneti festivalski dnevnik. Zdaj ga bom pa res napisal do konca. V bistvu pa ta dnevnik sploh ni bil moja ideja, ampak me je zanjo navdušil mentor kreativnega pisanja, tako da lahko s tem tekstom zdaj ubijem dve muhi na en mah! Naredim promocijo (in vsaj rahlo kompenziram, da še vedno nimamo fotk iz včerajšnje otvoritve!!!) in potem še kar šicnem tekst Jaši, da mi da menorski fidbek. To, to rabim. Dve muhi na en mah. Terna modernega življenja!

To je torej ta žalostna zgodba o tekstu, ki je želel biti festivalski dnevnik, a je izgubil ta potencial, saj bi bilo malo smešno, da bi 1. festivalsko-dnevniški zapis nastal v petek, na 4. festivalski dan (od skupno šestih). To je, se mi zdi, zdaj bolj nek zapis iz srca festivalskega dogajanja. Ko je programa največ. Danes šest projekcij – 3 šolske in 3 za odprto javnost, ob 18h otvoritev razstave Rabbitland-Behind the scenes v Galeriji K18 na Koroški ulici/cesti - likov animiranega filma, ki je v Berlinu, na Berlinalu, leta 2013 dobil kristalnega medveda. Otvoritev v prisotnosti avtorjev filma Ane Nedeljković in Nikole Majdaka Jr.. Vsi gosti so tukaj, dogaja na polno in jaz sem zdaj napisal to, kar je želel biti in postati festivalski dnevnik. No, mogoče pa je še vedno lahko. Bomo videli, kaj bo mentor rekel.

Rene Puhar,

producent Festivala Mali slon

Fotografije: Miha Sagadin & Kristina Rešek