Ko se budala znajde na Matildinem dvorišču

Foto: Igor Unuk


 

Britof. To je moja tema. Kaj za vraga naj napišem na to temo? Moja teta je sicer rekla, da je tema kot nalašč zame, ker sem baje morbidna. Menila sem, da je to le fina beseda za emota, zato temu nisem mogla dosti oporekati, ker to trdi preprosto preveč ljudi. In kot emo naj bi torej najbrž spadala na pokopališče zaradi morečega vzdušja, ki tej vrsti ljudi prija. Potem pa sem pogledala v slovar, kjer je pisalo, da to pomeni šibkega, občutljivega in bolehnega človeka.  Zato je torej mislila, da bo tema popolna zame, ker bom tako ali tako kmalu pokopana tam in se ob pisanju o tem počutim domačno ali kaj.

Ker pa kljub domačnosti nisem 'mela pojma, kaj bi napisala, sem se spravila tja. Takoj ko sem prispela, sem ugotovila, da sem očitno res emo, ker mi je bilo dejansko vzdušje zelo všeč. Bilo je hladno, tiho, sivi oblaki so viseli na nebu in grozili, da me bojo poscali, jaz pa valda nisem mela dežnika. Imela sem dve uri časa, da najdem navdih, saj sem en avtobus že zamudila. Ko sem hodila naokrog deset minut, mi je kljub temu postalo nekoliko neugodno, saj sem vsepovsod videla križe, Marije, angelce in celo orjaški kip Jezusa, ki je eno roko spipal dol s križa le zato, da si je lahko brisal solze, ki jih je točil za preminulim pod njim. 

Saj me vera ne moti, a se kot ateistka počutim, kot da skrunim zemljo, ki je namenjena čaščenju, če že samo stopim nanjo. Pa še enkrat sem umrla od smeha, ko je babica prebrala v časopisu, da je umrl neki pogrebni delavec. Ne glede na ironijo me to, da sem se smejala ob smrti nekoga, dela slabega človeka. Neprestano sem pogledovala čez ramo, da me slučajno ne lovi kakšen župnik z lesenim kolom in čebrom posvečene vode v rokah.

Ko se nekajkrat prepričam, da me nihče ne namerava uničiti, se nekaj časa sproščeno sprehajam po pokopališču, dokler ne vidim, da proti meni počasi hodi procesija žalujočih ljudi za krsto.  Poskušam se jim izogniti, pa se je zdelo, da so se vsakič obrnili v isto smer kot jaz. Lahko bi preprosto počakala nekje ob strani, da gredo mimo mene, ampak bi se glede na mojo srečo ziher en od nosačev spotalknil ob stopalo nekega človeka, ki ga niso pokopali dovolj globoko, in vrgel truplo iz krste naravnost meni v naročje.

Zato sem zbežala. Ko sem se jih končno znebila, sem se ponovno začela sprehajati med grobovi. Utrujena sem se kmalu sesedla naplesnivo klopco pred enim grobom in si ga ogledala. Vse na njem se je zdelo, da žaluje. Kamen je spran, zemlja je ugreznjena, rože so suhe, še plastične rože so izgledale, kot da bodo ravnokar umrle. Neki Franc je tu pokopan že skoraj sto let. Razgledam se še okoli, ko kar naenkrat slišim praskanje. Trznem in se obrnem nazaj proti grobu. Praskanje postane še glasnejše. Planem pokonci. Pizda, Franc se bo izkopal! Pograbim svojo torbo in zbežim še dlje med grobove.

Ugotovila sem, da očitne razlike v stanovanjih revnih in bogatih neobstajajo le za žive, temveč tudi za mrtve. Sedaj sem namreč hodila po finem predmestju grobov, katerih okolica je bila popolnoma urejena, namesto nagrobnih kamnov pa so imeli palače. Še ptiči so očitno raje srali po grobovih tistih revnejših (ali pa tistih, ki imajo favš sorodnike), saj so se kamni lasketali brez enega samega ptičjega dreka. Na revnejšem in favš območju pa je čisto drugače. Na enem spomeniku sem celo videla obvestilo, naj se sorodniki zglasijo kajpavemkje. Bila sem zgrožena, saj sem ugotovila, da nisem jaz tista, ki skrunim ta sveti kraj. Zakaj niso kar izkopali ubožca in mu nabili na čelo žebelj, na katerega bi obesili listek z napisom: Plačajte prekleto položnico!

Dvajset minut pred avtobusom pogledam okrog sebe in ugotovim, da sem toliko bežala naokrog, da sedaj nimam pojma, kje sem. Bila sem do konca izgubljena. Šit, od kod sem prišla? Ko sem deset minut že izgubljeno begala med grobovi, pa se mi je še vedno zdelo, kot da sem na istem kraju kot na začetku, sem se sprijaznila. No, saj nekako ni primernejšega prostora za to, da se od izmučenosti, lakote in žeje sesedem in umrem po nekaj dneh iskanja izhoda.