Vino na kravati

Foto: Igor Unuk


 

Jupi, pust! Veselim se ga že celo večnost, saj se že dolgo nisem v nič namaskirala. Pa četudi sem se, je bilo obupno. Nazadnje je bilo še v osnovni šoli, ko sem si lase pobarvala na zeleno in sem predstavljala Uršiko zalo, potem ko so jo potegnili ven iz Ljubljanice.

Za letos pa sem se odločila, da bom dejansko nekoga predstavljala, in sicer Wednesday Adams, saj je zame najbolj prikupen lik vseh časov. Pa nisem vedela, kako bi to izpeljala, zato je v akcijo stopila moja teta. Ona je edina v vsej moji žlahti, ki se potrudi za Noč čarovnic in za Pust. In sva šli nakupovat. In takrat me je minilo do pusta. Sovražim nakupovanje in vse, kar je povezano z njim, a sem na koncu vseeno dobila eno prikupno krilce in majico. A teta ima to srečo, da me ne pozna tako dobro kot nekateri drugi člani družine. V tem primeru pa je to slabo, saj bi potem vedela, da si čisto vsakič v zadnjem trenutku premislim. Wednesday namreč pozna le malo ljudi in tudi če bi zelo dobro zadela kostum, bi morda dva človeka vedela, kdo naj bi bila. Zato sem se odločila, da bom raje Charlie Chaplin.

Seveda se nebi fino zrihtala, potem pa ležala doma na kavču in gledala Bridget Jones. Nope, ne letos. Tokrat grem na zabavo. Pa čeprav se je moje telo postavilo proti meni. Že ves teden sem imela zelo hud prehlad, dan pred koncertom pa me je prijel še hud krč v vratu, s čudovito slovensko besedo, poimenovano tudi heksenšus. Tako sem lahko le nebogljeno ležala v postelji, kašljala kot nora, se pačila od bolečine ob vsakem gibu in preklinjala svojo usodo. Predala pa se nisem. Tja bom šla, pa če me bojo pripeljali z vozičkom! 

In zgodil se je čudež! Vrat me je nehal boleti, pa tudi kašljala sem malo manj. Zato sem se oblekla v suknjič in kravato in vsakih pet minut pisala prijateljici, naj mi ne pozabi prinesti klobuka. Na poti do Markovcev smo se še petkrat izgubili in namesto ob osmih prispeli ob desetih. Na mojo veliko žalost smo se zrinili do prve vrste. Tam so se namreč, še preden so se Siddharta pojavili na odru, gužvali najbolj pijani ljudje. Nekateri so za pusta bili miši, nekateri meduze, nekateri pande, nekateri pa zadeti. En tip je zelo zavzeto igral na svojo namišljeno kitaro, kar je od zadaj izgledalo zelo narobe; eni so se metali naokrog in se režali, ko so se v koga zaleteli; ena koza pa me je poplavila z vso vsebino svojega kozarca vina, ko je začela s polnim kozarcem skakati ob eni pesmi.

Potem pa so se končno, po tem, ko jih je neki tip na odru že osmič napovedal, pojavili tam Siddharta, pod njim pa smo bili stisnjeni kot dve celi tuni v eni piksni. Postalo je nagneteno do te mere, ko hočeš stisnit' focn nekemu tipu, ki te je z dlanjo že petič oplazil po riti, pa preprosto nimaš prostora, da bi lahko premaknil roko. Po par minutah je v šotoru ostalo le še pol odstotka kisika, ki so ga zamenjali ogljikov dioksid, vonj po potu, vinu in slabem zadahu ljudi okrog mene. Postala sem omotična, a sem se zbudila, ko so zaigrali nekaj res zelo močnih pesmi. Besedila ali ritma nisem mogla razločiti, saj je bilo preprosto preglasno, a sem vseeno čutila, kako mi je glasba vibrirala po telesu. Z vsemi drugimi sem začela skakati in z rokami suvati v zrak.

Objemali so me neznanci, ljudje so padali preko mene, osvajal me je volkodlak in izgubila sem svojo denarnico. Tipična pustna zabava torej. Mimo je padlo še nekaj pijanih sošolk, oblečenih v policistke, srne, rdeče kapice, princeske. Pol jih tako živi že ves pustni teden, česar ne bom razumela nikoli v življenju. Jaz namreč nisem zaradi svojih dolgočastnih prijateljev spila niti kaplje alkohola, pa bom okrevala še ves mesec, saj sem po telesu polna modric, noge pa še komaj premikam.

Vsem, ki še nameravate v Markovce, torej vso srečo in pazite se prve vrste, ker boste pretepeni (dobesedno, enega zadetega tipa je ena drobna ženščina pretepla).