Moja škatlica čikov

Fotografija: Igor Unuk


 

Z gručo najstnikov se gnetem na hodniku in zdolgočaseno gledam predse, ko priskaklja do mene ena sošolka. »Alo, pridi z mano na en čik!« reče in me odvleče proti stopnicam. Z rahlim nasmehom ji poslušno sledim. Morala bi biti nejevoljna, ker me vleče naokrog, kot da sem kakšnen vozek, ampak v resnici nimam nič proti. Želela sem si ga že ves dan, ona pa je edina kadilka v razredu, ki mi je dovolj všeč, da sem pripravljena z njo it' ven, ko je tam -29 stopinj. 

Spotikam se po stopnicah, ko ji poskušam slediti po stopnicah,  slalomiram med vsemi dijaki, ki se mrtvo vlačijo eden za drugim naslednji duhamorni uri naproti. Pomaham dežurnim sošolkam v akvariju podobni sobici ob vratih in planem ven, kjer me povozi val ledeno mrzlega zraka in mi leden veter pihne vse lase naravnost v oči in usta. Obe se v trenutku tesno zavijeva v svoje jakne in preklinjava nad hladom.

Stopiva mimo šole in malo naprej do točke, kjer se kadilci zbiramo med odmori in prešpricanimi urami. Pol mi jih gre pošteno na živce, par pa mi jih je všeč. Seveda je bila v tistem trenutku le nadležna polovica tam, drugi pa so očitno poslušno sedeli v razredih. Na srečo sošolka stopi mimo njih in se usede na rob velikanskega piskra za rože, kjer je vedno več ugasnjenih cigaret kot pa dejanskih rož. Z roko pobrska po žepu in najde svojo škatlico, si vzame enega ven in ga takoj prižge. Še jaz pobrskam po svojem našopanem žepu in končno najdem še svojo zmahano škatlico. Vidim, da imam le še tri. Hm, kmalu bo treba po nove. Vedno ravno ob tem času pomislim, da bi nehala. Cigareti so prekleto dragi in mi gredo še posebej na živce, ko pomislim, da toliko plačujem za jebeni zrak.

Enega potegnem ven, si ga vtaknem med ustnice in pospravim škatlico. Prste sem imela že popolnoma odrevenele od ledenega vetra, ki mi je bičal vso telo. Brskam po žepu za vžigalnikom, a ga ne najdem nikjer. Tečna ven povlečem škatlico čikov, jo potisnem sošolki v roke in spet pobrskam po žepu. Labela, šminka, ključi, odpadli delčki z obeska za ključe, žvake, kup drobiža... »Kdo mi je špet špiždo prekleti farašajk?!« se zaderem s čikom v ustih. Sošolka se zasmeji in mi potisne čike nazaj v žep. Potem pobrska po svojem in mi pomoli svoj rezervni vžigalnik. Prisežem, da za vžigalnike porabim več denarja kot za cigarete. Besna ga sprejmem in si poskušam prižgat čik, a nisem več čutila prstov. Proseče jo pogledam in ji pomolim svoj poslinjen čik. »Mi ga prižgeš, prosim?« zavije z očmi, mi da svojega in si prižge mojega. Ona je moja samooklicana učiteljica kajenja, ker kadi že celo večnost, jaz pa šele par mesecev.

Končno globoko v pljuča vdihnem rahlo sladkast dim in ga počasi pihnem v zrak. Sošolka začne pripovedovat o tem, kako je bila v gledališču prejšnji vikend. Nisem se dosti zanimala za to, kar je govorila. Pihala sem dim naokrog in razmišljala o tem, da bi se mogla naučiti delati okrogle oblačke. To bi blo tak kul, sem pomislila, potem pa je mojo pozornost pritegnil sošolkin smeh. Ona se rada smeji vsemu, najraje pa svojim šalam. 

»Čaki, kaj si rekla?« vprašam. Nekoliko nejevoljno me pogleda in reče: »Poslušaj, pa boš vedela, pizda.« Zavijem z očmi. Kaj naj, če imam obupno koncentracijo. Vsi mi kar naprej gnjavijo, da nikoli ne poslušam. »Pa govori bolj razločno. Kak naj karkoli slišim, če momljaš nekaj v svoj faking nos samo.« 

Zdaj je ona zavila z očmi, a se je predala in ponovila stavek. To ja, zmaga! Tokrat se potrudim prisluhnit. Kot vedno, ko kadim, se mi začnejo roke sunkovito tresti in rahlo se mi začne vrtet. »Govorila sem, kako so tam sedeži tesno skupaj postavljeni, pa kak sem mogla enkrat neki babici pred seboj krožnega stisnit, da sem lahko prekrižala noge.« Sedaj se še jaz zasmejim, njej pa očitno ni bilo več smešno. Da bi nehala bit' tečna, začnem govoriti neke neumnosti, ona pa se začne smejati. Hehe, na mene pa res nihče ne more ostati jezen.

Trepetajoči, obe zmaličiva svoje čike in stečeva do šole. Šprintava po stopnicah in zadihani planeva v učilnico, kjer pa je že bila profesorica. In to ne ena od tistih, ki jim je vseeno, kdaj se tam pojavimo. Ta je pa je tak' tečna, da raje z drisko obtičim na pogrebu zraven staršev umrlega, kot da gledam njen kisel obraz celo uro. Nadenem si svoj najslajši obraz in se tako zelo iskreno opravičim, da imam skoraj solze v očeh od obžalovanja svojega obupnega dejanja. Nekaj časa zamišljeno gleda vame in tehta, če bi nama dala neupravičene ali ne. Potem še bolj tečno pogleda in se obrne nazaj proti računalniku. S sošolko se zmagovalno našobiva in stopiva vsaka do svoje klopi.

Dve bedni uri pozneje sošolka spet priskaklja do mene in že namerava odpreti usta, ko jo prekinem, še preden me odvleče proti stopnicam. »No way. Vleči ven nekoga drugega, meni so prej prekleti žnodri zamrznili v nosu, pa sem si spulila vse dlake ven iz nosa. Se sploh zavedaš, kak to boli?« Zarežala se je in me čvrsto zgrabila za roko. »Ne bodi taka jokica, Urša. Ti grema še mimogrede kupit ene v trafiko,« in sva že bili pri vratih. Prisiljena sem dovoliti, da me potegne ven iz tople šole in zunaj umrem od srčne kapi. Ona takoj prižge en čik meni, potem pa še enega zase. Zato ji nekoliko odpustim, a vseeno preklinjam vso pot do trafike, ko brskam za drobižem.

Na poti še srečava nekaj profesorjev, ki naju očitajoče gledajo. Ob njihovih pogledih le skomigneva z rameni in nadaljujeva s prebijanjem skozi leden veter. Poskušala sem ji pojasniti, da jih tako ne potrebujem, ker imamo sedaj prakso, kjer ne morem kadit, doma pa tak ne. Pa ji je vseeno. Zato kar naenkrat obstanem pri trafiki in izjecljam svojo željo. Saj ne, da bi bila živčna, le marlboro mi gre vedno težko z jezika. Seveda zahteva mojo osebno. Proseče jo pogledam, ker spet nisem čutila prstov in se mi zares ni ljubilo brskati po svoji orjaški denarnici. Odgovori mi s ciničnim pogledom in vem, da nimam izbire. Ko pol ure pozneje pregleda mojo osebno, mi končno izroči čike in se zareži. »Oprosti, ampak zgledaš mi za trinajst, pa sem mogla zahtevat osebno.« Jebemti mater, stara, pomislim. Ti tudi zgledaš za osemdeset, pa ti ne mečem hojic in vozičkov na pult. Namesto tega se kislo nasmehnem, rečem nekaj neumnega in besno pogledam sošolko, ki se mi reži. Nato spet stečeva do šole, kjer si odtaliva kosti.  

Ob koncu pouka ravno stopam proti avtobusni, ko se mi zazdi, da se nekdo dere moje ime. Snamem slušalke in pogledam naokrog. Ko najdem vir kričanja mojega imena, tečno zavijem z očmi. Nadležne sošolke s čiki v rokah se mi derejo, naj se jim pridružim. Hvala, raje si vžigalico ugasnem v očesu. Zato se obrnem in si nadenem slušalke nazaj na njihovo prejšnje mesto. 

Pridem domov, si umijem zobe, si pošteno umijem roke in s parfumom posprejam lase. Potem pogledam v ogledalo in pomislim, če je dim tega res vreden.