Alica v čudežni deželi

 

Te predstave sem se veselila ves teden vsak dan bolj. Na enem musiklu na Drugi sem že bila in sem bila nad njim navdušena. Dokler mi ni Jaša brutalno umoril ljubezni do predstave, ki sem jo gledala v sedmem razredu tako, da mi je povedal, da je bilo vse na playback. Skoraj sem planila v jok. Vseeno sem se še veselila predstave, ki pa naj bi bila tokrat v živo. 

Dokler se ni začela. Po petih minutah sem izšvicala svojo dušo, saj je bilo v dvorani vroče kot v peklu, jaz pa sem imela tri pare hlač gor. Sprva mi ni bilo problem slediti igri, kmalu pa sem postala bolj izgubljena kot pri testu iz likovne po tem, ko mi je profesor vzel telefon.  In ta občutek se je obdržal skozi vso igro. Seveda je bila odlična, čudovita. Nisem mogla verjeti, da so igralci mlajši od mene. Zato sem bila sprva nekoliko zamorjena. Sovražim, ko vidim, koliko so dosegli ljudje, mlajši od mene. Počutim se kot stara zguba. 

Zato sem občudovala tiste mladce, ki so se podili po odru in izvedli čisto vsak gib popolno. Še posebej tiste brez majic. Tam sem bila še posebej zbrana. Ko se je na odru pojavil Klobučar, smo vse osnovnošolke in jaz postale čisto zasanjane od njegovih six-packov. A samo jaz sem se morala zbrati, da lahko sedaj pišem recenzijo igre. Kar bo verjetno precej neuspešno in, če povem po domače, na blef, ker res ne vem, kaj sem gledala. Na to temo sem namreč gledala že film in sem pričakovala nekaj podobnega. Pa ni bilo niti blizu. V filmu je point v tem, da se Alica najde in potem ubije Jabberwockya. V muzikalu se mi zdi, da jo še bolj zmedejo, Jabberwocky pa očitno umre od starosti ali kaj...?

Pa iz nekega razloga se noter pojavi vojaška želva s svojim ljubimcem, zelo suhim Bedancem. Sicer me veseli, da je shujšal in našel ljubezen, a nimam pojma, kako se je prikazal v čudežni deželi. Pa nesramna žoga z nogami, ki dela premete in salte. Pa norci v norišnici. Edino tam sem videla vlogo, ki bi jo lahko tudi sama odigrala. V enem kotu je bil namreč nekdo, ki je prazno gledal v daljavo in se v eno fockal. To bi še znala izpeljati. Nič drugega. Pa zadeta gosenica. Pa orjaški maček, ki je bil kot omara iz Ikeje, ki jo mora foter sam sestavit. Majava, pa ves čas pada narazen. 

In seveda Ledena kraljica. Ona mi je bila še posebej všeč, ker me je s svojo zmedenostjo spominjala name, pa tudi na moje nasprotje. Ona naj bi se namreč spomnila stvari, ki so se že zgodile in tiste, ki se še bodo. Jaz pa se še tistih, ki so se že zgodile, ne morem. Ta svoj dvojni spomin pa razloži s pesmijo, ki nima nobene veze s čimerkoli v celotni zgodbi, kaj šele s tistim, kar je nameravala razložit'. Pojasni le to, da ima bleščeče čevlje. Pa najprej zmedeno govori o svojih laseh, nato pa že meri dolžino Alicinih rok.  

Mislim vsaj, da je ona odnesla tortice in se je njena sestra lotila pobijanja ljudi, kar pa je edini del zgodbe, ki ga lahko povežem z realnostjo. Tudi jaz bi ubila kogarkoli, ki bi si drznil sunit mojo tortico. Potem pa se zgodba konča, pa se nič ne reši. Lahko bi se končala tudi na sredini, pa bi bilo isto. Sem pa se počutila neumno na koncu, ko so se vsi zadrli: »We’re all mad here!« Ker sem iskala smisel v norišnici. To je isto kot iskanje zapiskov v mojih zvezkih. Popolnoma brez pomena in vnaprej obsojeno na propad.

Torej:

Posebej moram pohvalit Alico, Zajčka, norce, Rdečo kraljico in čisto vse, ki so igrali ali kako drugače delali na igri, še posebej pa Klobučarjeve sixpacke. Bilo je odlično. Čestitam.