Kako postati glasbenik v štirih letih


 

Hodim na tretjo gimnazijo, program predšolska vzgoja. Tam moraš biti večji umetnik kot na AGRFT. Že od prvega leta imamo likovno vzgojo, glasbo, ples, petje, instrument. Z vsakim letom izpuhti par uporabnih predmetov, nadomesti pa jih par umetniških in vzgojnih. V tretjem letniku imamo le še angleščino, slovenščino in matematiko. Namesto zgodovine, geografije, fizike… imamo tri vrste likovne vzgoje, predmet, kjer moramo za oceno izumiti igrače, in enega, kjer moramo sami sestaviti celotno igro iz ene pravljice. Vključno z glasbo, plesi, sceno in ostalim, za kar sicer plačujejo odrasle ljudi. Zraven teh predmetov pa imamo seveda tudi klavir, kitaro in frulico. Svoje znanje bi naj predstavili enkrat tedensko profesorju, on pa ti potem da še več pesmi.

Ampak, kako pa naj se kar sredi ničesar naučim igrati klavir?? Posedejo te pred klavir in rečejo: »Tako, tu maš note, zdaj pa špilaj, Mozzart!«Potem ko par minut kot zabodena kura strmiš najprej v note, potem pa še v tipke, se končno opogumiš in vprašaš: »Kaj bi naj zdaj naredil?«. Potem seže profesorica čez tebe in s svetlobno hitrostjo zaigra pesem. Potem bi jo moral posnemati. Pa kaj je narobe z vami, saj so se vaši prsti prehitro premikali, da bi ji sploh lahko videla! Nadnaravno inteligentno zineš aha! in še naprej strmiš v note kot zajec v matematični učbenik. Potem pritisneš na par naključnih tipk in upaš, da si zadel saj eno pravo. »Ne, tu je fis, ne pa c!« Ok. Katera tipka naj bi že bila fis? Ves zdelan se petnajst minut pozneje zvlečeš iz kabineta in se zahvaljuješ vsem silam, da je tega končno konec. 

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

To ponavljaš vsak teden brez vsaj malenkostnega napredka. Potem pa kar naenkrat profesorica reče: »Veš, drug teden bom ocenila tvoje igranje. Za dve bi morala imeti narejenih vsaj dvajset pesmi.« Kaj??? To je dejanski predmet?? To mi bo ocenila?? Zakaj za vraga mi ni tega povedala na začetku leta? Jaz imam vendar narejenih komaj pet pesmi. S tem, da je bilo moje igranje le teh neizmerna muka za obe s profesorico. Meni, ker nisem znala, ubogi profesorici pa zato, ker je to naravno katastrofo morala poslušati. To ni bilo igranje. Bilo je brutalno mesarjenje čisto dobrih pesmi in počutila sem se, kot da sem onečastila klavir s svojim igranjem nanj. Po dveh letih sem se že skoraj navadila, potem pa BAAAMF!! Jebeš klavir, zdaj boš znala igrati na kitaro.

Tam se ponovi enako kot pri klavirju - s to izjemo, da sem pri kitari že vedela, da je predmet. Pa da je kitara dosti težja. Ko sem vsa ponosna po dveh tednih zaigrala zelo polomljeno verzijo Miške, pa me profesorica vpraša po ostalih šestih pesmicah, ki bi se jih morala naučiti. Pa daj no, ženska, pusti mi malo upanja! Profesorji vedno preprosto sklepajo, da boš nadarjen za glasbo. No, jaz sem brez problema opazila, da nisem in nikoli ne bom. Edini talent, ki sem ga razvila med temi mučenji, je izmišljevanje mojstrskih izgovorov:

1. Oprostite, gospa profesor, nisem morala vaditi, ker je moj sintisajzer vadil spontan samovžig.

2. Tudi danes ne morem, ker nimam not, saj je doma zmanjkalo wc papirja.

3. Zakaj me ni bilo prejšnji teden? Pingvin me je napadel sredi belega dne in sem bila preveč pretresena.

Po šestem takšnem izgovoru, ki jim profesorica iz nekega meni neznanega razloga ni verjela, ji je nehalo biti smešno. Zato niti tega talenta nisem več razvijala in ostalo je pri tem. Torej, kako postati glasbenik v štirih letih? 

Sami se naučite. Bo zagotovo bolj učinkovito, kot je moje šolanje pri meni.