Najboljši dnevi šolskega leta


 

Govorim seveda o prvem in zadnjem šolskem dnevu, ki sta edina dobra dneva v teh desetih mesecih enega samega nenehnega živčnega zloma.

Prvi dan je vedno čudovit. Čisto vsakič je lepo vreme, kot bi nam vreme lagalo, kot si mi sami, da bo to leto boljše, da bo letos v redu. Vsi se uredimo, vsa dekleta se naličijo in si dajo gor najlepše mikro oblekice. Edino, kar nesemo v šolo, so alkoholci za fazane. Dvajset minut nemirno sedimo v razredu, potem pa zbežimo iz razreda inna kepico sladoleda. Že pol počitnic načrtujemo, kako bomo izgledali, kaj bomo delali in kako se bomo letos pa res sproti učili. Letos pa bom res odlična je po moje največja laž, kar si jo reče vsak vznesen učenec. Vsi vemo, da se bomo sproti učili do prvega dne, ko dejansko dobimo snov. Takrat pogledamo v tisti zvezek in… eh, premalo je še, si bom jutri pogledala. Potem ko to praviš dva tedna, pa kar naenkrat ugotoviš, da je zdaj pa preveč. Ja, no, škoda. Se bom pač začela učiti en teden pred oceno. Za ocene pa je vedno tako, da je v oktobru štirka grozna, maja pa si vesel dvojke. 

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk


Ker pri tej temi več ne vem, kaj bi napisala, bom opisala svoj fazanski dan. Bil je edini dan, ki je po čudnosti konkurenca noči, ko sem morala spati na tleh, ker sta moja psa zasedla mojo posteljo. 

Torej:

Vsa prepotena in drgetajoča sem se na dvorišču tretje prikazala že eno uro pred naročenim časom. Bila sem prestrašena in živčna, a hkrati tudi dobre volje. Bila sem vesela in radovedna. Juhu, končno bom izvedela, kje je pravzaprav moja šola. Že med počitnicami sem jo iskala, pa sem našla le neko plesnivo morečo stavbo, a to zagotovo ne more biti to. Bila sem prepričana, da bo predšolska nekaj čudovitega in kako srečna bom tu. Že po prvem tednu sem ugotovila, kako zelo sem se motila. Po enournem čakanju na delitev dijakov po razredih sem še en teden čakala, da so končno povedali še moje ime. 

Potem nas je razredničarka popeljala po stopnicah mimo znaka PO STOPNICAHJE PREPOVEDANO HODITI DO PREKLICA! In mimogrede pripomnila, da tam ne smemo hoditi. Potem sem ugotovila, da je dejansko ta grozna stavba moja nova šola. Ja, no. Morda pa je notri lepša. Ni bila. Seveda sem že v prvih desetih minutah izpadla nora zaradi vprašanja, ki se mi je zdelo popolnoma smiselno, ostalim pa očitno ne.

Ko smo končali, sem se eno uro družila z nekima sošolkama, ki sta znali govoriti le o ljubkih fantih in Justinu Bieberju. V redu, nič hudega. Morda pa bi lahko kako znižala svoj inteligenčni količnik. Važno je, da imam prijateljice. Ko sem se ju končno rešila, mi je v glavi še naprej odzvanjalo od njunega kričečega smeha. Komaj na avtobusni postaji sem ugotovila, da ne vem, na kateri avtobus moram stopiti. Zato sem seveda stopila na napačnega. Vse se mi je zdelo normalno, dokler se ni ustavil pol ure vožnje, preden bi se moral. Potem sem komaj ugotovila, da ne bi smela stopiti na šestnajstko. In da bi morala prinesti slušalke zraven, ker ni bilo nobenega starša doma. Tako sem vsa popisana in počečkana morala hoditi dve uri, da sem prišla do doma, kjer pa sta se čudežno pojavila oba starša in me spraševala, zakaj ju nisem poklicala. Potem sta me vsa navdušena poskusila slikati. Ne, hvala. Ne rabim opomina na to, da so me še fazani fazanirali. 

Po tem pa so bili vsi prvi in zadnji dnevi leta enaki. Prvi dan sem vesela, a že po petnajstih minutah nekako naveličana sošolk. Zadnji dan pa vsi okrog mene porabijo za to, da se vsi solzni poslavljajo, pravijo, kako ZELO se bodo pogrešali, in kako se bodo TOTALNO videli med počitnicami.  Jaz sem edina, ki šprinta iz šole brez pozdrava in si misli: to ja!!! Vsi skupaj se jebite, ne rabim vas gledati dva meseca!!!

In potem se ponovi vsakoletni cikel. Prvi teden ne morem verjeti, da sem prosta, drugi teden ne vem, kaj bi delala, tretji teden si iščem službo, četrtega rečem, jebeš službo, saj je ne rabim. Petega že odštevam dneve do začetka šolskega leta in se prepričujem, da bom letos pa res odlična.

By the river #instameetmb #igslovenia #maribor

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on