Bolje gluhota kot da poslušam te bedake


 

Odvisnost od slušalk je razširjena že od njihovega nastanka, kar pa ne vem, kdaj je, ker mi na internetu vedno vrže ven le reklame. Vsi jih obožujemo. Edino tako lahko poslušamo vsako glasbo, ki nam je všeč, brez da bi nam sosedi tolkli po stenah.  Lahko poslušamo čisto vse, kar hočemo in kakor glasno nam telefon in slušalke dopuščajo. Sicer sem od zanesljivega vira slišala, da bo pol ljudi, ki posluša glasbo po slušalkah, do svojega 21 leta naglušna... ampak če pa so ljudje tako nadležni!!! 

Pravzaprav, če malo pomislim, se tako popolnoma vse skupaj izide. Zdaj, ko sem mlada, jih lahko preslišim s slušalkami, ko pa bom stara, pa jih tudi ne bom mogla poslušati. Popolno! Sicer je to precej nadležno, ker že sedaj pol časa sprašujem, kaj so sogovorci rekli, drugo polovico časa pa ugibam, kaj so rekli, ker se mi ne zdi vljudno še četrtič spraševati. Pa tudi večina mojih prijateljev je takšnih. Torej si lahko predstavljate učinkovitost sporazumevanja. Srečo imamo, če po letih prijateljevanja vemo, kako je drugemu ime. 

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

A slušalke so nekaj, kar spada k mladini. Ljudje smo vedno bolj zaprti vase in slušalke so kot ključ, ki še zaklene prej le zaprta vrata. Ker ko delaš kaj čudnega in nočeš, da kdo vdre v tvojo sobo, zaprta vrata niso dovolj. Če pa imaš slušalke na ušesih, lahko v glavi načrtuješ pokol, ne da bi te kdo motil pri tem. Lahko preslišiš kričanje zabitih ljudi okrog sebe. Zakaj, za vraga morajo govoriti tako glasno, in se tako cvileče smejati? Zakaj? Saj bi razumela, če bi bili tudi oni naglušni, a oni kričijo tako glasno, da se jih sliši po celem mestu. Pa da bi vsaj kričali Stephena Hawkinga! Ampak vsi vemo, da so najneumnejši ljudje vedno najglasnejši. Vedno so prepričani, da imajo najbolj prav. Zato me spravljajov bes. Zato brez slušalk ne zdržim niti minute. Če zraven prištejemo še govejo glasbo na avtobusih in balkan med odmori v šoli, bi si lahko slušalke prilepila na bobniče. Tako jih snamem le doma, kjer pa sem tako le devet ur na dan, od tega je sedem ur prespanih. 

Spomnim se, ko sem enkrat za rojstni dan dobila velike slušalke. Bile so najlepša stvar, ki sem jih kdaj dobila (sicer dobim le nogavice in spodnjice). Bila sem ganjena do solz. Nosila sem jih vedno. Do dneva D, enega hujših dni mojega življenja. Ravno sem nameravala spat in sem si hotela nadeti slušalke, ko sem ugotovila, da ena ne dela. Panična sem izvlekla vtičnik in ugotovila, da je bil skoraj pravokotno zvit. Kakšna pošast bi naredila kaj takšnega?! To je vendar še bolj kruto, kot če bi kdo skril daljinca!  Vedela sem, da jih sama ne bom mogla popraviti in da nimam denarja za druge. Še mesece sem bila travmatizirana od neumnosti, balkana in goveje glasbe na avtobusu, ki sem jim bila izpostavljena vsak dan. Potem pa sem dobila naslednje slušalke in spet je bilo vse vredu.