Fotografija: Boštjan lah

 

MATEVŽ + SARA = (NE)SREČA

 

Petrol

Rene Puhar

 

Trda tema. In mraz. Ura je čisto malo čez peto zjutraj. Matevž še čisto nepriseben kroži po stanovanju in v zlaga misli v urnik. Umivanje, oblačenje, sendvič... dva sendviča, enega še za zraven, ključi,... od stanovanja, od avta, od Petrola. Pumpa ob šestih odpira tudi ob nedeljah. 

Nedaleč stran se medtem Matevževi kolegi z izjemnim planom in skupaj s svojim tonočnim ulovom - dvema 16-letnicama - vračajo iz Samsare, ruvajo, potiskajo in padajo po tleh. Ni snega, saj je vikend Zlate Lisice, je pa to noč le stisnilo pod nulo in zaledenelo tistih par lužic, ki jih je nakapalo tekom dneva. V tej noči so naredili že toliko pizdarij,.. najbojše pa se spomnijo zdaj! Vedo, da Matevž do osmih dela sam, zato gredo takoj ob šestih zjutraj na pumpo kupit 5 litrov najcenejšega rdečega ter tam po nesreči razbit vseh 5 litrov vina.

Tini in Sari je vse skupaj kul zabavno. Sicer pa sta zraven samo zaradi Denija, ki je znan celotni njuni generaciji, kot najbolj sladki in podoben "American Idiotu" Billieju Joeu Armstrongu. Sara se izbrano počuti že od trenutka, ko se je Deni v Samsari nanjo zadrl: kaj te tak zijaš? Takrat sta se zasmejali in zdaj sta tukaj. Komaj čakata, da jutri vse to povesta svojim povprečnim kolegicam. Že danes preden gresta spat, bosta vsem napisali sms, kakšna nora noč, kakšne štale so delali in kako lep je Deni. In kaj so ob šestih zjutraj naredili nekemu njihovemu kolegu, ki mora ob že tej uri delat na Petrolu, ker ima takega fotra. Vse njune kolegice se Tini in Sari že v tistem trenutku zdijo nekoliko nezanimivi. 

Ker Matevž tako sovraži ledena jutra, se tokrat že na poti proti pumpi samemu sebi strašansko smili. Foter mu je zrihtal službo na Petrolu takoj, ko je izvedel, da ne bo naredil prvega letnika na FERI-ju. Tudi vsi njegovi kolegi so ostali v prvem letniku, ampak oni so gladko podaljšali status in živeli neobremenjeno študentsko življenje naprej. Samo za njegovega fotra je bila to katastrofa, izgubljeno leto in lenoba, ki je ne bo več trpel. Od takrat lahko dela na Petrolu ali gre od doma. Zakaj se je moral roditi tej mami in fotru. Kdo to določa? Zakaj se je sploh moral roditi! Ampak od doma za zdaj še ne more. Ni šans. Foter bi ga zlamal. S temi mislimi odklepa, pometa, potem pa od daleč zasliši znane glasove. 

Ko ga zagledajo, vsi skupaj pritečejo do Matevža in se vržejo nanj. Prvega še drži na ramah, drugi ga podre, potem pa, ko je pade, se na njega s celim telesom vrže še Deni, ki je očitno pod močnim vtisom pozornosti. Matevž kriči, da boli in, da mu bodo umazali Petrolov suknjič, vendar jih vse to, pomešano z glasnim kričanjem obeh punc, samo še podžiga. Matevž uspe zbežati, ne more pa ubežati odpiranju trgovine in blagajne, čemur sledi silovit naval vseh štirih – punci v silnem pričakovanju ostaneta zunaj. In res: le nekaj sekund zatem vzamejo iz police 5 Merlotov za 299,99 SIT, ruvanje in pok. In nato še enkrat in spet in spet in spet. 5 litrov rdečega. Tina in Sara se spogledata, nasmehneta in vzhičeno odhitita ocenjevati škodo, medtem ko se oni štirje še vedno ruvajo in krohotajo..

Tina se je to jutro že pogovarjala z vsemi kolegicami, opisovala situacijo in pri tem še nekoliko pretiravala, ko se je Sara zbudila popolnoma drugačna, kot je pričakovala. Žal ji je bilo, čutila je neskončen gnus in sram do dejanja, ki mu je bila priča prejšnjo noč. Poklicala je Tino, ji očitala, da je hudobna, grda in da se ji gnusi. Da ona ni takšna, da je boljša od nje. Če si predstavlja, kako hudo je moralo biti Matevžu in ali ga je videla, ko se je za tem na skrivaj jokal. Le kako dolgo je moral navsezgodaj čistiti rdeče vino. Histerično je odložila telefon in ugotovila, da je Tina itak največja afna na šoli, ki je nihče ne mara in je niti Deni ne bo! 

Matevž je še isti dan, takoj po službi, od neznane osebe dobil MSN sporočilo, ali že ve, kje bo za novo leto...


A photo posted by Zoran L Trojar (@zokus_gf) on


Gospod Mafija

Peter Donko

 

Zdaj je stal tam. Sam in prestrašen. Pijanost in samozavest sta medtem že povsem izsahnili, tisti peder, ki se je predstavljal kot Jadko, pa je poniknil v ozadje. Stal je nekje zadaj, za šankom, ali pa morda v kleti, ni se prav spominjal, vse pa je bilo nekoliko megleno. Pred njim je sedel moški, srednjih let. Deloval je močan kot bik, bil je vsaj za eno glavo višji od Matevža. Nadlahti je imel potetovirane s čudnimi, orientalskimi znaki, lasje ob sencih pa so mu že siveli. Najbolj čudno je bilo to, da je v majhnem temnem skladišču, že ob tako slabi vidnosti nosil sončna očala. Imidž mu je to bil, samo imidž, se je zavedel Matevž.

»Mali, veš zakaj si tukaj,« je nekoliko prenežno za njegov videz vprašala ta nasproti sedeča zverina.

»Pojma, nimam,« mu je v odgovor, s tresočim glasom povedal Matevž.

»Morda je zgolj naključje,« česar ni bilo verjeti, »ampak menim, da imamo veliko srečo, da smo se takole srečali. Namreč... Imam nalogo zate. Veliko nalogo. Ti boš naš novi voznik. Saj voziš na Češko, ne?«

»Ja, to je res, kako pa ve…«

»Ni važno, mali. Ti boš naš novi dostavljalec. Lahko si srečen. Čez kakšno leto boš bajno bogat. Imel boš toliko denarja, da ne boš mogel vun gledat. Me razumeš?«

»Kaj pa, če rečem - NE?« Matevž se je bal odgovora. Kar streslo ga je po opitem telesu. Hotel si je pritisniti focn, češ, prepričati se, če ne sanja. Tavžent roža in opiti prijatelji pred Kolosejem so bili nekje v ozadju. Kot da se je to zgodilo v nekem povsem drugem obdobju. Bil je živčen. Hotel je svojo Lidijo in si ga vreči na roke.

»No, mali, če rečeš ne, pa bodo težave. Sara. Saj ji je tako ime, ne? Slišal sem, da želi otroka. Morda ga že nosi v sebi. Ne bi bilo kruto, da mali Matevžek nima ateka. Jaz mislim, da bi bilo. Pa ravno sta se preselila v prizidek. S to tvojo Sarico. Z namenom, da ustvarita lepo, idilično podeželjsko življenje. Drži pa ta vajina ljubezen. Svaka čast. V svojih petdesetih sem že imel sedem žen. Bolje, da ne vprašaš, kje so sedaj.«

»Kdo ste vi?« je Matevža že bilo pošteno strah. Mislil je, da se bo usral v gate.

»Me veseli, da si vprašal. To je Tavžent roža mafija. Jaz sem Tavžent roža mafija. Si ti tudi?«

»Ne vem. Kako pa bi jaz to dostavljal. Pojma nimam o teh stvareh. Pa še strahopetec sem, veste. Vsake tolko časa se ga napijem. Da pozabim na probleme. Na svoj mizerni lajf.«

»Ne skrbi ti za to. Prvih parkrat ti bo vse pokazal in razložil naš strokovnjak. Muho, ga kličemo. Mojster. Pravim ti, mojster za vse. Dobro bo poskrbljeno zate mali. Ne skrbi.« Iz žepa je potegnil zajeten šop stotakov. »Tukaj imaš. Pet jurjev. Pet mesečnih plač. Je tako? Je tako. Zaj pa marš. Nimam več časa. Jutri po šihtu se zglasi zgoraj in reči kelnarju da hočeš Niagarino tavžentrožo.«

Izza ozadja se je od nekod prikradel Jadko, potegnil Matevža za rame in ga povlekel proti stopnišču. Čez nekaj trenutkov je ponovno bil na svežem hladnem mariborskem zraku. V grlu ga je pošteno peklo, sililo ga je na bruhanje. Skozlal se je v Dravo. Tako torej, je pomislil. Zdaj bom kriminalec. Ali pač? Ne, njihovi posli zagotovo ne morejo biti legalni. Čemu bi me pol zvlekli tja dol.

Sari ne bo povedal ničesar. Že tako je prevelik pritisk zanjo bila selitev, v tisti preklemani prizidek. Celo življenje se je poskušal znebiti Frama, a bolj se ga je otresal, spet bližje mu je bil. Zdaj. Zdaj bi lahko kupila svojo hišo. A kako? Kako bo povedal Sari za denar. Nje ne smem vpletati.  

Ura je bila nekje pol petih zjutraj, ko se je Matevž tihoma prikradel v mamino bajto v Framu. Že mačkast se je vrgel v posteljo, se stisnil k Sari. Objem ne bo trajal dolgo. Že čez slabo urco bo zvonila budilka in šla bo. Takšni so njuni dnevi. Zgolj eno veliko trpljenje. Zato ker jo ljubi, a je ne more prav videt. Zdaj se je odločil. Želi otroka. Pomenil se bo z mamo. Vedno je imela pametne nasvete, morda bo kaj rekla Sari.

Kako sta se razumeli najpomembnejši ženski zanj, ni vedel. Tistih par kosil skupaj ni bilo dovolj. Vprašanje, kaj se dogaja tukaj ob dopoldnevih, ko ima Sara popoldanski šiht in je zjutraj doma. Bo že nekak'. Počutil se je varnega.

Saj sta se nameravala vseliti že prej, a Anton o tem ni želel niti slišati. Anton, oziroma Tone, kakor so ga klicali, je bil drugi soprog njegove mame. Pred mesecem sta se ločila in to sta s Saro pridoma izkoristila.

Postelja mu je bila domača. Peljala ga je v brezskrbne dni najstništva. Tukaj je spoznal Lidijo. Na tej postelji. Prvič tudi intimno. Takrat je bilo vse preprostejše. Imel je potencial, za velike stvari. Tako je pravil oče. Oče je vedno verjel vanj. Matevž ga je pogrešal. Močno, močno pogrešal.

Tistih pet jurjev je vrgel pod svoj pojšter, se obrnil na bok in se stisnil k Sari. Vohal je njene dišeče lase in se pomiril. To je rabil. Roko je imel na njenem trebuhu, ki je počasi valoval v ritmu njenega dihanja. 


Lonely tree :) #igslovenia #instameetmb

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Sara

Špela Žagar

 

Iz postelje naravnost v še eno megleno in mrzlo jutro.

Sedem in nase povlečem jutranjo haljo. Skočim v kopalnico, se oblečem in potem proti kuhinji. Pripravim zajtrk. Navada, ki je nisem poznala, preden sva se vselila skupaj. Ampak to je zdaj že tako daleč nazaj, da se skoraj ne spominjam več, kako so izgledali dnevi brez tebe in zajtrka.

Čakam, da zavre še voda za kavo, ko se prikaže na vratih kuhinje Metka.

Pa saj ob vseh urah dneva zgleda boljše pri svojih 50 letih, kot jaz pri rosnih 25, mi šine skozi glavo. Metka je neizčrpen vir super nasvetov: sploh o poroki, otrocih in Matevžu. Odkar sem v zvezi z njenim sinom, je ona šla skozi tri ločitve.

Povabi se naprej in sede k mizi. Reči Matevžu, naj namontira ključavnico na vrata med stanovanji, naredim miselni opomnik.

“Kavo?” ji rečem.

“Ne, zdaj pijem še samo zeleni čaj, ker je to bolj zdravo kot kava,” mi nabija slabo vest.

Pristavim torej še vodo za čaj. To mi vsaj da izgovor, da se obrnem stran od nje in zavijem z očmi. Metka se že pripravlja na nov monolog. Hvala bogu, da Matevž ni čisto nič podoben svoji mami, si mislim, ko jo poslušam.

“Boljše, da nehaš piti kavo. Boš že navajena za takrat, ko boš noseča. In se bosta poročila – saj se bosta, ne? Ali pa če se odločita, da se ne, saj je to vajina stvar... Danes je moderno, da si ženska zamenja vsaj priimek. Na upravni enoti, 30 evrov. In potem imate vsi enak priimek, da nimaš nevšečnosti v vrtcih, pri zdravniku in to, ni to super? Ampak za otroško sobico tukaj nimata veliko prostora. Bosta pač zidala hišo. Ampak zahtevajta od arhitekta, da naj že v začetku zriše takšno, ki jo lahko razdeliš v dve stanovanji, veš, da ko se ločita, ne rabita deliti še hiše.”

Skoraj občudujem njen neverjetni tok misli navsezgodaj zjutraj. Metka je zrežirala moje življenje do ločitve natančno, pa ura še niti 8 ni. Še bolj začnem pogrešati Matevža in sem jezna nanj, da me je pustil samo tukaj, v tej hiši, z njegovo mamo. Lahko bi si našel kakšno službo, ki bi bila bližje in ne bi bil toliko odsoten. Kako naj sploh začneva načrtovati otroke, poroko in ločitev, če ga pa sploh ni?

Še dobro, da me ura priganja. Metki zamrmram nekaj o tem, da imava za otroke še dovolj časa, za poroko pa ne dovolj denarja, in pobegnem.

Na avtocesti poiščem radijsko postajo, na kateri nimajo poročil, pustim komad, katerega besedilo za silo poznam, in se začnem dreti zraven. Končno nekaj dobrega v tem jutru. Bobnam v ritmu po volanu, ko me premami.. Iztegnem prste leve roke in si pustim sanjati.. Kako bi na prstancu izgledal poročni prstan. Zlat ali srebrn? Kako velik? Raje ne prevelik. Kamen ali samo obroček? Ampak o poroki se še nisva pogovarjala. Tudi o otrocih še ne, ne zares. Včasih Matevž omeni, da bodo najini otroci z njegovimi kodri in mojimi modrimi očmi noro lepi. Mogoče bi pa že bil čas za naslednji korak..

Uredila sva stanovanje, Matevž ima službo, jaz bom kmalu pri koncu s faksom. Fantek ali punčka? Pa sva pripravljena na kaj takega? Včasih se skregava, kdo pa se ne, ampak po devetih letih ga imam še vedno noro rada. Ga imam. Sploh zdaj, ko je dlje časa na vožnjah in se dolgo ne vidiva, se zavedam, kako mi manjka. Otroci. Ja. Eden, dva. Moje oči in njegovi lasje.

Misli mi še vedno nenadzorovano švigajo po glavi, ko parkiram avto na Kardeljevi. Zdaj se pa zberi, si rečem. Dovolj je bilo razmišljanja o otrocih, dovolj poroke, na Metko pa sploh več ne pomisli in na njeno hišo z dvema vhodoma. Za razmišljanje bo spet dovolj časa na poti domov. Razmišljaj zdaj raje, koliko kavic bodo danes naročili, preden se jim bo zdelo sprejemljivo naročiti prvo pivo.


A photo posted by Zoran L Trojar (@zokus_gf) on


Metka

Monika Rajšp 

 

Ostala sem sama s skodelico zelenega čaja. Spet. Gledam skozi okno, kako naša ta mlada odhaja v službo. Enkrat zjutraj, drugič popoldne. Vedno nekaj zamrmra v pozdrav in odhiti. In potem sem cel čas sama. Podobno izkušnjo ima tudi prizidek zraven moje hiše, kjer stanujeta ta mlada dva. Moj sin Matevž in njegova Sara. Stopim k drugemu oknu, da bolje vidim tisto nekaj zraven hiše, kar moj sin imenuje dom.

Ne morem si pomagati, da ne bi tudi jaz razmišljala o tem. »Kako lahko živita tam? Zgleda tako za silo skupaj narejeno. Zdaj, ko sta sama, še gre. A kaj bo potem, ko pride otrok? Tukaj bosta težko živela.«

 V moje misli se prikrade prikupna misel na majhnega otročka. Rahlo sebično pomislim: »Zdaj bi pa že lahko postala babica in se z malim otrokom sprehajala okoli. To je zdaj moderno. Pa mlada sem še in pri močeh. Kako naj se pozneje plazim za njim?« 

Naredim požirek čaja in razmišljam dalje o tem, koliko časa sta Matevž in Sara že skupaj. »Jaz sem v Sarinih letih že imela Matevža. Ne vem, kaj še čakata? No ja, Sara mora pred tem dokončati šolo, saj brez izobrazbe ne bo mogla dobiti dobre službe. Matevž pa tudi ne more vse življenje voziti tovornjaka in biti večino časa na poti in v tujini. Kako bosta potem sploh lahko imela otroka?« Nerada si priznam, da se bosta morda odselila, saj življenje na vasi ni kaj preveč obetavno. Je pa morda cenejše.

Tako zamišljena sedem v svoj najljubši naslanjač, ki ga je tudi že načel zob časa. Nemo sedim, srkam ta zeleni čaj za katerega si želim, da ne bi bil tako groznega okusa. Ampak če je za zdravje boljši, bom že potrpela.

»Kaj bodo pa drugi rekli?!« si nenadoma rečem in skoraj iz rok spustim skodelico. »Matevž in Sara sta že tako dolgo skupaj, da bi lahko imela že za eno košarkarsko ekipo otrok. Pri prvih sosedih že imajo naraščaj, pri drugih tudi. Po celi vasi so mladi vsaj poročeni, če že otrok nimajo.«

Tik tak. Tik tak. Slišim tiktakanje ure. Stenske seveda, da ne bo pomote. Moja biološka je namreč že odbila. Kaj pa Sarina? Kaj pa, če je tudi njena že v zadnjih izdihljajih in morda nikoli ne bom dobila vnuka? Moj Matevž pa vendar mora imeti potomce! Pa življenje na koruzi tudi ne pride v poštev, čeprav so stvari nekoliko enostavneje, če gresta kasneje narazen. 

Ponovno zaslišim tiktakanje ure in kako odbije polno uro. Prižgem televizijo, saj se začnejo telenovele, s katerimi si krajšam čas dokler se Sara ne vrne iz službe. Čakanje, da se vrne Matevž, pa je tako ali tako bolj podobno neskončno dolgi nadaljevanki.



Kava

Maša Kolenko

 

Še vedno zamišljena zaklepam avto, pospravim ključe v torbico in pohitim k lokalu. Odklenem ga, odložim stvari v skladišču, se pogledam v ogledalo, popravim lase in pripravim. Na vso buko, zdolgočasenost in odštevanje minut do konca delovnega dne. Ja, še enkrat. Pa jutri spet. In pojutrišnjem in še naslednji dan. Sprašujem se kako dolgo še? Vse, kar zadnje čase zrem, so neštete ure tukaj v lokalu, poslušanje neznanih zgodb večinoma hladnih ljudi in sanjarjenje o novem, boljšem jutri. Potem je tukaj še Metka, ki ima vedno kak nasvet na zalogi. Kdaj bom lahko sama zadihala in kdaj bova(z Matevžem) lahko končno tudi skupaj zadihala?

V prostor stopijo prve tri stranke in jih postrežem. Dvakrat kava, enkrat čaj. Prijazno se jim nasmehnem in se vrnem za šank. Začnem šteti cigarete: 7, 8, 9, 10 … Vstopi Martin. Zdrznem se. Kje sem že ostala? Pristopi k šanku in naroči kavo. Podaljšano in brez sladkorja. Ker takšna mu je najbolj všeč. Obrnem se k avtomatu in pripravim kavo. Razmišljam, kaj reči. Verjetno začuti mojo nelagodnost in mi pove o svojem dnevu. Da zmeraj zjutraj mora spiti kavo, ker ga prebudi in mu da energijo. Da rad tu in tam še gre teči skozi park in opazovati naravo. Pravi, da ga navdihuje in mu daje zagon. Tako se doma lažje zbere, ker menda piše svojo knjigo o življenju v Afganistanu. Videl, slišal, čutil in duhal je toliko bolečine, krvi, žalosti in trpljenja, da mora ven iz tega. Enkrat in za vselej. Mora se izliti. Ker potem bo lažje zaživel naprej. Omenil bo tudi Jano, svojo dekle, ki jo je spoznal, preden se je odločil za vojsko. Knjigo bo napisal njej. Kot da čuti, da ji nekaj mora dati. Nekaj v zameno. Nekaj, zaradi česar bo zvečer lažje zaprl oči in naslednji dan uzrl prebujajoče se jutro. To je Martin. Tako preprost, čuten in razumljiv. Postrežem mu s kavo in se smehljaje zamislim. Še enkrat preštejem cigarete in jih popišem.

Povem mu, da bi tudi jaz nekoč želela nekaj, kar bi me navdahnilo in osrečevalo. Roko položim na trebuh in prešinejo me tople misli. Martin me pogleda in se razumevajoče nasmeji. Pravi, da sem mlada in da zato ni ovir. Da če si nekaj želim, naj to storim. Naj mi ovire, ki jih vidim sedaj, ne prepovejo sanjati in živeti. Naj se borim.

Takrat sem se znova zavedla. Zakaj pa ne? Matevž ima službo, jaz bi bila eno leto doma. V tem času bi uredila še par izpitov, ki so mi ostali. Z Metko biže nekako, saj tako slaba pa spet ni. Mogoče celo obstaja čaj, ki ženske njenih let varuje tegob. Zasmejim se. Naglas. Srečna.

Preostale ure so stekle. Počutila sem se lažja. Kot da je iz mene padlo neskončno breme. Še stranke so opazile. Danes ni bilo prometa, a me to ne živcira.

Ura je tri popoldan. Smuknem v skladišče po torbico, zaloputnem z vrati in pohitim ven. Zazrem se v nebo, razprem roke, zaprem oči in srečna globoko vdihnem. Obrnem se in začnem zaklepati vrata. V tistem momentu se skozi steklena vrata zazrem v lokal. Ključ še zadnjič zaskoči. 


A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Kako so odpustili Matevža

Luka Bauman

 

Po sestanku z Tavžent roža mafijo, kakor jih je imenoval Matevž, konec koncev pa so to tudi v resnici bili, se je odpravil na vožnjo proti Češki. Že zlizana in tisočkrat prevožena pot ni več predstavljala nobene težave. Napora. Strahu. Ali mrkosti. Le tečna je bila. Ampak tudi to je Matevž rešil tako, da je med potovanjem gledal filme. Rad je imel srbske filme. Najljubši mu je, kakopak, bil Rane. Zato ga je tudi gledal vedno znova in znova. Vendar njemu ta kos filmske industrije ni bil tako pri srcu zaradi same zgodbe, igre ali tematike. Ne. S tisto voditeljivo oddaje Puls asfalta je čutil tesno povezanost. Vanjo je bil zaljubljen. Tako, imaginarno. Na njo si ga je med potjo tudi večkrat vrgel na roke, kar ga je sprostilo. Če bi to vedeli njegovi sovaščani, bi sigurno govorili, da ima vožnjo raje kot Saro, ali pa da Sare sploh ne mara ter je vožnja in drkanje na Lidijo beg iz realnosti. Ipak to ni res. Matevž je vedno imel in ima rad Saro. Saj zaradi nje in njenega otroka vse to počne. Če bi bil sam, ne bi nikoli pomoči iskal v Niagari. Hja, tudi to je smešna zgodba. Kratka, a smešna. Kako je sploh zvedel za Tavžent roža mafijo? Neke noči so se ga s prijatelji nažgali za Kolosejem, na tisti stopničasti terasi.

Pili so nek cenen viski in Tavžentrožo od Petovie, njegovo najljubšo pijačo že iz srednješolskih klopi. V glavnem, oni so to pili, se napili, nato pa se tam drli pesmi Tonya Cetinskega in razgrajali. Matevžu je postalo slabo, zato se je odpravil proti mostu, kjer se je v miru skozlal. Mimo je prišel Jadko, tako so ga klicali, pravega imena pa bojda ne ve nihče, in ga srdito vprašal kaj počne. Matevž ga je nebogljeno pogledal ter dejal, da že gre. Jadko pa je zahteval naj ostane tukaj. Matevža je močno prijel za glavo in ga naslonil ob svoja velika jajca. Jasno mu je dal vedeti, da ga že celo noč motijo, in da si ga ne more niti zdrkati v miru. Matevž se je poskušal odviti iz prijema, ko je z majhnim, a močnim curkom pricurjalo iz njega direkt na Jadkove hlače. Jadko je že zamahnil, ga želel udariti, a v istem trenutku je nekaj zavohal. Bila je to Tavžentroža od Petovie. »Ej, kaj Petoviino Tavžentrožo piješ?« ga je vprašal. »Ja. Ja. Ja!!!« Se je zadrl Matevž, kar je začudilo oba. »Pizda, skoraj nihče več ne pije tega. Daj vstani no, pridi z mano.«

Nekaj časa se je Matevž seveda še upiral, a ob vse bolj močnejših Jadkovih prijemih za vrat in jajca, si je premislil. To je bil Matevžev prvi stik z Tavžent roža mafijo. In to se je zgodilo ravno takrat, ko je Sara zanosila. Zdaj, skoraj devet mesecev kasneje, je Matevž torej na tej znani vožnji proti Češki. Vozi to prekleto živino za neko firmo iz Murske Sobote, ki ima podružnico v Mariboru. Vozi za teh 1000€ plače, kar mu je premalo, da bi preživel sebe in Saro, še posebej zdaj, ko je na poti dete. Pa še svoji familiji, pri katerih v prizidku živita, mora vsak mesec prispevati polovico za položnice in vse stroške, ki nastanejo. Pred približno dvema mesecema je moral fotru na primer pomagati pri popravilu avta, kar ga je stalo 650€, čeprav tega avta sploh ne vozi. Ja, foter je zajeban tip. A zdaj, odkar dela za Tavžent roža mafijo, mu to ne predstavlja nekega problema, ker zasluži dovolj. Večji problem je, kako vse to razlagati Sari, ki ne ve od kod njemu denar.

Matevž ve, da dolgo več tako ne bo šlo. A bo že, bo že. Vedno si je govoril, da ko dobi otroka, bo nehal s tem. To pa bo kmalu. Verjetno je to ena izmed zadnjih voženj s to nalogo. Vsaj upa, želi si tako. Zdaj se torej vozi tja, on vedno pravi, da gre v Avstro-Ogrsko. Pa mu vsi govorijo, da ta državna tvorba več ne obstaja. Vendar njemu pa res dol visi za to. Pravi, da mu je tako lažje in si hitreje zapomni skozi katero državo potuje ter katera je cilj. Nekaj ur vožnje je že za njim, pogledaj je Rane in Mrtav 'ladan. Vstavi se, da pokadi cigareto. Kadi rdeče marliče, ki mu jih Sara vedno prineseiz službe, ker jih neki pijanci vedno pozabijo na mizi. Njemu pa je bržkone vseeno, saj ni reden kadilec.

Skoraj že konča, ko se do njega pripelje črn Mercedes z MS registracijo. Ven stopi direktor s cigaro v obleki, klobukom in čevlji na katerih je posušen gnoj. Direktor, Lenko Šmit, stopi do njega, ga pozdravi. Matevž samo vpraša kaj počne tukaj in želi prižgati novo cigareto. Gospod Šmit tresne po njegovi škatlici, da se cigareti razletijo po tleh, in mu ukaže naj odklene prikolico. »Pokaži vse kaj imaš!!!« Se ves tresajoč dere, slina pa mu leti po Matevževem vratu. Takoj mu je jasno. Ponižno skloni glavo in odpre prikolico. Dvigne prvo ploščo tal, po kateri hodijo krave, in pokaže v nek skrivni, dodatno narejen predal. V njem je nekaj kilogramov kokaina. »Veš, dolgo smo te imeli na muhi. Pravtako policija. Zdaj ti bom tak' reko. Bodi srečen, da imam veze in ti policija ne bo nič. Veš, nihče si ne želi njih na naši firmi. Ti pa bodi tiho in spizdi. Še enkrat se približaj meni! Mojemu podjetju! pa boš ležal tukaj v nekem jarku. Matevž je obmolknil. »Tisti beli Ford je tvoj prevoz do Slovenije. Aja, pa dobil boš 800€ odpravnine, da bo vse uradno. Nihče ne sme izvedeti kaj se je zgodilo. Odpuščen si bil, ker krčimo kader, razumeš?!?!«

Matevž ni rekel niti besede. Samo poslušal. In študiral. O, ja, je študiral. Kaj bo pa rekel Sari, familiji? Kako bo to razložil v Niagari. Zavedal se je, da je na veliko zafrknil. Klel je samega sebe. In Jadkota. Prekleti peder Jadko. In Tavžentroža. Marš. Zanimivo je, da ni nikoli, niti za trenutek, pomislil na samomor. Ne zaradi Sare, ne zaradi otroka. Zaradi Lidije. Lidije iz oddaje Puls Asfalta. Ker, ko je prišel v Slovenijo, si je pogledal eno izmed njenih scen v Ranah, ter si ga vrgel na roko. O težavah se bo ubadal kasneje, ko se bo zbudil. Zdaj bo prespal v mariborskem hotelu Piramida, sanjajoč Lidijo. 


A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Naslednje jutro

Jan Rajh

 

Sonce je žgalo v sobo. Oči mu je pikala svetloba, kot da bi mu meč zarili vanje. S priprtimi očmi je zagrnil zaveso. Nazaj je legel. Kot na jackpot avtomatu so se mu začele prikazovati slike prejšnjega dne. Kaj se je dogajalo? Mar so me res nagnali? Kaj pa dojenček, družina? Pa stroški? Kako bomo shajali? Hotel si je pregnati slabe misli, a niso mu dale miru.

Vstal je in si prižgal cigareto. Davidoff? Zakaj pa Davidoff? Kje je bil, preden je prišel v hotel? S kom je bil? Glava je bila težka. Spomini so se nekako sestavljali, ampak manjkali so koščki sestavljanke. Ni vedel. Hitro se je oblekel, umil obraz in odšel ven.

Ni vedel, ali je plačal sobo, zato se je odpravil do recepcije. »Dober dan. Želite?,« ga je nagovorila uniformirana mladenka.

»A sem plačal sobo?,« je vprašal.

»Niste gospod. Tole bo 452 EUR,« smejoče pove.

»Prosim?!? Zakaj pa tako veliko?,« začudeno vpraša.

»Nočitevv Vaši suiti znese 130 EUR, dodatno ste še naročili tri litre whiskeya po 100 EUR, mineralno vodo za 17 EUR in cigarete Davidoff. Skupaj nič manj kot 452 EUR.«

Preveri, če ima še toliko denarja pri sebi. V sebi ponavlja – »tri litre viskija? Pa to ubije še največje greznice v Mariboru, kako sem to lahko spil? Nekdo je bil zagotovo z menoj.«

Najde denarnico. Našteje denar. Ostane mu je še 50 EUR. Od vseh 800 EUR odpravnine, se bo domov vrnil z drobižem. Pregleda, če ima telefon. Ima. Nima pa dokumentov. Vrne se v sobo, da bi jih našel. Nikjer nič. Zagotovo je imel potni list. Vrne se na recepcijo.

Odločno vpraša: »A vi ste delali včeraj zvečer?«

»Ne. Sodelavka.«

»A jo lahko kontaktirate, rad bi jo vprašal, če sem bil sam ali sem imel družbo.«

»Prosim? Ne razumem. Kako pa bi ona naj to vedela?«

»Ja saj je videla, kako sem šel v sobo – sam ali v družbi! Kaj pa sobna strežba? Kdo to nosi?«

»Sodelavec!,« je bila kratka in vedno bolj sumničava.

»A on tudi ne dela?!«

»Ne. On pa je tukaj. Samo malo.«

Pristopi mlad, suhljat, prestrašen fant.

»Zdravo. A si mi včeraj ti prinesel 3 whiskeye?«

»Da.«

»Pa, a se spomniš, če sem bil sam v sobi?«

»Pri prvem litru ste bili sami. Druga dva litra sem prinesel proti jutru, ko ste se od nekod vrnili in takrat je bilo v sobi veliko več ljudi.«

»Kdo?«

»Gospod preveč vprašate. Nisem gledal, me ne zanima.«

Neverjetno. Pa da bi se spomnil drobca, kam je odšel, s kom in zakaj. Nič. Pravi blackout. Prvič v življenju in ob najmanj primernem trenutku. Odšel je ven, mogoče pa se bo tekom dneva spomnil dogodkov. »Zakaj niso vzeli telefona? Zakaj dokumente?« Telefon! Hitro ga vzame v roke in vse pregleda – SMS sporočila, klice, slike in datoteke. Nič! »Kako nič!«, mu odzvenja v glavi. Odpre email. »Kaj pa je tole? Roža.moja@gmail.com! WTF!?!«, se začudi. »Kdo je tole? Ima vizitko? Itak, da nima. Bom napisal mail.« In tipka. Pozdravljeni. Prosim, če me v najkrajšem času pokličete na 031 229 776. Hvala Matevž.«

Odpravi se proti domu. Peš. Mimo Titovega mosta, mimo džamije (telekomove antene), mimo II. gimnazije do dvorane Tabor. Tam se pri Džebiriju ustavi na hamburgerju. Pogrešal ga je. Okus ga vedno spomni na otroštvo, ko ga je foter vedno nagradil s hamburgerjem. Grenki priokus ko zagrize vanj. Spomini se nekako mešajo z bridko realnostjo. Zazvoni telefon. Neznana številka. »Ja!«

»Želeli ste, da vas pokličem!«

»A ste vi roža mala?«

»A si ti peder? Kakšna roža mala. Spizdi stari, Jadko tukaj.«

»Ej a si včeraj čagal z mano.«

»Prasec čagat si šel, pa nisi rufno. Nisem bil s tabo, sem mislil, da si še v Pragi.«

»Okej stari, daj te rufnem kasneje, moram pičit,« pospešeno zaključi Matevž.

Počasi se odpravi domov. Roža mala?!? Ampak kako je mogoče, da se popolnoma ničesar ne spomnim. Nič! Upočasni korak, saj od daleč že zagleda svoj blok. Slabo mu je. Kako naj vse obrazloži Sari? Nikoli ne bi razumela. Hitro si mora naplesti zgodbo, ki bi izgledala resnično. Ne sme omeniti nobeega znanca, da ga ne bi preverjala. Joj, kaj naj naredi! Jebemu mater, prokleti lajf.  Zakaj jaz? Sam normalno življenje sem hotel, nič več.«

Vstopi v blok. Počasi hodi po stpnicah in srce mu z vsakim korakom hitreje bije. Pozvoni.


A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Konec

Urša Meier

 

Peljem se proti domu.  Pozno je, temno je že. Peljem se mimo stavb, ki sem jih videla zjutraj. Zdaj mi ni mar za to, kar špilajo po radiu. Neka tečna reklama pač. Ne slišim je preko šuma v glavi. Hkrati sem prestrašena in vznemirjena. Spet pogledam na sosednji sedež, kjer še vedno čepi vrečka iz lekarne. V njej pa je nosečniški test, ki sem ga pred desetimi minutami kupila. Posumila sem kmalu po prihodu v službo. 

Po tolikšnem času delanja v kavarni sicer še komaj opazim vonj po kavi. Danes pa mi je ta vonj prelil vse čute in zajtrk mi je planil po grlu navzgor. Planila sem proti stranišču in bruhala. Pa kaj mi je, sem pomislila. Kavo imam vendar rada. Ali sem kaj čudnega jedla? Ob misli na zajtrk in njegov tragičen konec se mi je ponovno začel obračati želodec. Kar naenkrat pa me je spreletelo. Saj menda ni mogoče… ne bi mogla biti noseča.. Pomislila sem, kdaj sem imela menstruacijo. Fak.

Parkirala sem pred hišo. Kako čudno, da je ravno danes Metka govorila o tem. Pa sva pripravljena na kaj takega? Mislim, čudovito bi bilo imeti otroke. Enkrat. A jaz še nimam končane šole in dobre službe, Matevža pa nikoli ni doma. Ali bi bila zmožna vzgajati otroka? Saj je vendar še najin fikus umrl. Vzela sem torbico in vrečko ter stopila iz avta. Nemirna sem stopala do hiše. Nisem vedela, če bi naj obstala na mestu ali stekla do stranišča. Sploh želim vedeti? Če bi bilo negativno, bi bila vesela ali razočarana? Odvrgla sem torbico v kot in zavila proti kopalnici. Tam sem se zaklenila in se sesedla na rob kadi. Prebrala sem navodila in slekla hlačke. Globoko sem vzdihnila. Tako, trenutek resnice. Joj, spet bom bruhala.

Ponovno sem sedela na robu kadi in živčno tresla z nogo. Pogledala sem na uro. Okej, sedaj bi moralo baje biti dovolj. Z umivalnika sem dvignila test in zazijala. Za vsak primer sem še enkrat panično prebrala navodila. Še enkrat sem pogledala tester in razmišljala, če sem vse prav naredila. No, kako pa narobe ščiješ na palčko? Histerično sem se zasmejala. Mama bom. Še glasneje sem se zasmejala. Mama bom, mama bom, mama bom. Matevževi kodri in moje oči. Iz le teh so mi sedaj planile solze. Imela bom otroka!!

Skočila sem iz kopalnice in se zaletela v Metko. Prestrašeno me je pogledala in vprašala: »Kaj se dogaja?« Bi ji povedala? Ne morem tega zadržati v sebi! Po licih so mi spolzele sveže solze in objela sem jo. Sedaj je bila že resno prestrašena.

»Metka, ravnokar sem izvedela. Babica boš postala!«, sem skoraj zakričala s širokim nasmehom. Zabodeno me je pogledala. Prvič, odkar jo poznam, sem jo videla, da bi bila tako tiho. Oči je imela široko razprte, čelo nagubano, usta odprta. Jecljala je nekaj, česar nisem mogla določiti. Kakšen krompir? Šit, saj je menda ne bo kap, a ne? To bi zares pokvarilo trenutek.

V mojih hiperaktivnih mislih se je pojavil prizor, v katerem Matevž stopi skozi vrata, jaz pa mu rečem: »Matevž, ati boš!!! Aja, pa tvoja mama je umrla.« Res bi bilo čudno. Samo res, kako mu bom povedala, da sem noseča? Kako bo to sprejel? Bo prestrašen, vesel? Bi morala pripraviti govor, ali ga kar napadem z novico? Iz misli me je povlekla Metka, ki se je končno predramila in me navdušeno kričeča objela. Jaz pa več nisem bila navdušena. Kar naenkrat sem postala izmozgana in odvlekla sem se do kavča. Metka mi je razumevajoče prikimala in mi podala koco. Ulegla sem se in se pokrila, ona pa je navdušena odskakljala. V trenutku me je pobralo.

Zbudila sem se sredi noči, ko sem slišala cviljenje in rjovenje starega avtomobila ter škripanje peska na dovozu. Videla sem svetlobo reflektorjev na steni, nasprotni oknu. Vstala sem in stopila do okna. Matevža ne bi smelo biti do večera, pa tudi avta ne poznam. Pogledala sem na uro - 3:47. Šitšitšitšit, oropali naju bodo! Kaj naj naredim, kaj naj naredim?

Ozrla sem se za kakšnim orožjem. Bilo je temno. Našla sem le pilota. Je pa star sto let, kar pomeni, da je kovinski in težek. Pograbila sem ga in stopila do vrat. Počutila sem se tako neumno. Pozor, imam starega daljinca in se ga ne bojim uporabiti! Sploh ni strah vzbujajoče. Slišala sem korake, ki so se približevali vhodnim vratom… bamf!

Tat se je zaletel v lončnico, ki jo je Metka pred kratkim postavila zraven vrat. »Jebemti mater!« se je zadrl Matevž. Strah je izpuhtel in ovrgla sem svoje orožje. Odklenila sem vrata in mu planila v objem, ter ga poljubila. Ni se zdel vesel, da je doma. Izgledal je grozno. Ponovno me je stisnilo v želodcu. Odmaknila sem se od njega. »Kaj je narobe?«, sem ga vprašala. Žalostno me je pogledal in rekel: »Izgubil sem službo.« Osupnila sem. Bolje me je pogledal. »Kaj pa je narobe s tabo?« je vprašal. Brez pomisleka sem butnila: »Noseča sem.«

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on