Martinovo po Martinovo


Martin
LUKA BAUMAN

 

Budilka odzvoni zadnji pip-pip, približno 6 sekund po začetku bujenja, ko jo Martin ugasne. Budilka je malo pokvarjena, zato včasih začne po približno desetih sekundah spet tuliti, a na to je Martin pripravljen, zato še ta čas poleži v svoji 90x200 postelji. In res. Spet pip-pip. Zdaj jo izklopi ter sede na rob postelje. Nikoli se ne pretegne. Vsaj ne takoj. Za to je telovadba. Samo sede na rob postelje, natakne copate in počasi vstane. Iz golega jogija vzame zeleno spalno vrečo v kateri spi, jo zvije v klobčič, in vtakne pod posteljo. Skupaj zvije tudi žalozije in že skoraj popolnoma prebujen zija na prav tako prebujeno Kardeljevo. Obrne se proti postelji in mimogrede svetilko na nočni omarci postavi na svoje mesto, saj jo je ponoči najverjetneje sunil z roko ali celo z nogo. Podrgne se po jajcih in zavije proti stranišču. Vedno urinira stoje in skoraj nalašč vsako jutri malo po robu školjke. Prav rad počisti svinjarijo za sabo, to je navada iz vojske, kjer je enkrat na mesec bil dežuren in je moral čistiti toaletne prostore. Zatem telovadi. Pol ure, eno uro. Vsako jutro. Skleci in trebušnjaki. Nič druga. Ko se dovolj spoti, gre pod tuš. Nič prej, nič pozneje. Tušira se približno štiri minute. Nag se postavi pred ogledalo in se opazuje. Rad ima svoj penis in ramenski obroč. Zanimivo, da mu moda nista všeč. Le penis. Tudi prsnega koša ne mara. Le ramenski obroč. Natančno se obrije. To je njegovo najljubše opravilo.

Zajtrk si pripravlja na plinskem gorilniku, saj štedilnika nima. Jajca na oko in pa stalno spremljevalko, kavo brez mleka ter sladkorja. Njegov moto, ki ga danes zjutraj sam sebi tudi zmrmra, je: raje surova, kot pa zažgana jajca. Ko jih peče, zgleda kot otrok, ki dobi dolgo pričakovano sestrico ali brateca. Najprej je vesel, nato pa se mu več ne da in postane tečen ter neučakan. Še dobro, da ne kuha jedi, ki se pripravljalo bistveno več časa. No, te jajce pripravi ter sede na svoj ribiški stol. Je iz plastičnega krožnika, katerega drži v rokah, ker mize nima. Zraven posluša radio. Ne vem katero postajo, ker bolj šumi, kot pa lovi signal. Gleda in zija v steno na kateri je neka slika oziroma čipka, ki prikazuje kmetovalce. Ta mu je všeč. Ura je skoraj devet in že sliši kako se spodaj, v baru, zbirajo predsedniki, kakor jim sam reče. A se za hrup do desete ure zvečer ne zmeni. Čez dan se sprehaja po stanovanju, opazuje to čipko, posluša radio, gleda stare fotografije ali striže nohte. S tem je obseden. V čem je fora, ne vem. Predvidevam pa, da je povezano z vojsko. Ali pa z raztrganimi nogavicami. Ob dvanajstih ima kosilo, to je dostava na dom iz pizzerie Roma, od katere je oddaljen približno 40 korakov in 20 stopnic. Po obedu gre na kratek sprehod, petnajst minut, samo okoli blokov. Kasneje, okrog pete ure, ima še en, daljši sprehod. Zvečer ponavadi prebira kakšno knjigo, ki jo je sigurno že n-krat prebral. A te, iste knjige, so mu všeč.

Spodaj, v lokalu, se predsedniki pogovarjajo o Martinu. Svetem Martinu. O vinu v potokih. O goski. O mlincih. Pa spet o vinu. Bi šli na Štuklja, ne bi šli na Štuklja? To je sedaj vprašanje. Mirkotu ni, ker je baje bil vsako leto in bi raje ostal tukaj, s prijatelji, ob vinu znanega okusa. Pač. Brez pojedine. Ampak! v najljubšem baru. Vendar ga ostali ne upoštevajo. Že nadevani se odpravijo proti mestu, Mirko pa ostane sam, s svojim glažekom vina.


City Park of Maribor, Slovenia, taken during #instameetmb by @igslovenia last Saturday. #igslovenia

A photo posted by Zoran L Trojar (@zokus_gf) on



Martinu, zvečer, ko sedi ob oknu, ni jasno, kako je lahko danes, na Martinovo, spodaj takšna tišina. Hm, nagne se preko okenske police, ne vidi nikogar. Hm. Martin nekaj razmišlja. Odloči se. Odšel bo dol. V ta lokal, da lahko v miru spije deci vina, pa čeprav že vrsto let ni probal kapljice žlahtnega. To si želi. Hm. Seveda! Prehodi teh 40 korakov in 20 stopnic do Rome, nato pa še nekje 10 korakov do mize kamor sede. Tukaj je še vedno Mirko, ki ga mirno pozdravi, a hkrati ne more verjeti, da je tukaj on! Vol! Mož, kateremu so vedno najedali živce. Mož, ki so se ga pravzaprav bali. A zdaj se ga Mirko ne boji. Ne. Zdaj je tudi on tukaj. Zdaj sta oba tukaj. Zdaj med njima ni razlik. In hitro ga vpraša kaj bo pil. Martin ga pogleda.

»Sem že naročil,« tiho odgovori.

»Ne, ne, reči kaj boš pil. Moja runda. To je poseben dogodek na poseben dan. Saj veš kaj praznujemo danes, a?«

Martin je samo pokimal. Ko je prišla ta, drugosmenska kelnarica, je naročil deci belega.

»Oh, Martin, zdaj bova pa nazdravila. Veš, meni se zdiš ti v redu gospod. Taki, na mestu, veš. Mi nismo. Mi smo v resnici bolj zjebani, kot se delamo, da nismo. Saj pa te veš kak' je. Naša življenja so mimo, ne preostane nam drugega, kot pa ta lokal. Mi si nismo uredili življenja, tako kot na primer ti. Ti, ki ne rabiš takšnega lokala.«

Martina besede ganejo. Nič ne reče, vendar si sam pri sebi misli, da on pa nima ničesar. Niti takšnega lokala. Ničesar. Ah.

»Na zdravje Martin,« zdaj tudi Martin odgovori z »na zdravje«. Mirko hitro spije do dna. »Zdaj pa grem jaz. Grem k ženi. Adijo!« korajžno pove Mirko in odide.

»Hvala!« izusti Martin. Ja, to je življenje. Do zdaj popolna kontrola se je spremenila v zmedo. Paniko. Martina pa to niti ne moti tako. Pogleda v kozarec in se nasmehne. Všeč mu je. Želi si drugačnega življenja. V tem spontanem trenutki k mizi pristopi gospa poznih štiridesetih ali zgodnjih petdesetih in pozdravi. Zelo urejena gospa. Privlačna. In dišala je po nekem sadežu. Jagodah. Ali malinah. Hm, Martin ni znal izvohati vonja. Ga je pa privlačil. Ta gospa, Lizueta, je prisedla in Martina vprašala kje bi se lahko zabavala. Danes. Kje v Mariboru bi se lahko zabavala? Ker pač ni od tod. Martin jo je pogledal v oči, tako, patetično, preden pa je sploh uspel odgovoriti, ga je nekaj zaščemelo v hlačah. Takšne želje ni začutilo že ... uh. Predolgo

 

Martin
ŠPELA ŽAGAR

 

Vzdih, izdih. Ena noga pred drugo, ena pred drugo. Štejem. En korak, dva, tri. Vzdih, izdih.

Premikam noge po listju, ko tečem skozi gozd. Včasih srečam še kakšnega tekača. Vzdih, izdih. Preskočim visoke korenine, štejem dalje. In tako dalje in tako dalje. Tečem po poti, ki zdaj vodi ven iz gozda, proti blokom.

Pritečem do doma. Zadihan se pred vhodom ustavim in naslonim roke na kolena. Lovim sapo in gledam okoli, čutim utripanje mišice na nogi. Parkirni prostori se praznijo, ko ljudje odhajajo v službo. Mladina s šolskimi torbami. Mamice z vozički se po kratki noči odpravljajo na sprehode. Upokojenci s torbami na koleščkih čakajo na avtobusni postaji. 

Odklenem vrata stanovanja, jih z nogo zaprem za sabo in se začnem izmotavati iz slojev oblačil. Napotim se proti tušu. Poskušam se ne zmeniti za bolečino, ki še vedno kljuva v nogi. Stopim pod tuš in pustim, da voda teče po meni. Kopalnica se počasi zavija v paro. Stopim izpod tuša, si obrijem brado. Navada, ki je ostala še iz vojske. Pravijo, da je navada železna srajica. Jaz pravim, da moje življenje skupaj držijo samo še navade. Tek, tuš, britje. Čik, čaj. Delo. Polovični delovni čas v bližnjem supermarketu s hrano. Nalaganje živil na police. Noga malce zaboli ob nenehnem prekladanju težkih škatel, a stisnem zobe. Pokadim kak čik več, tablet proti bolečinam več ne pogledam.



V Afganistanu je življenje teklo nekako po svoje. V bazi je dan trajal 24 ur, ves čas v pripravljenosti. Spanje v šotorih na vojaških posteljah ob temperaturah, ki ponoči niso padle pod 30 stopinj je bilo svojevrstna muka. Podnevi pa so se vile vse tja proti 50. Jutranji tek po puščavi, nato pa vroč čaj. Dneve v bazi so prekinjale sirene, ki so napovedovale prilet helikopterjev z ranjenci. Noči v šotorih so se vlekle kot kače po puščavi.

Doma zadremam in puščava se vrne. Vrne se hribovje s katerega se spuščammo in pred nami umazana cesta. Slovenska vojska je organizirala humanitarno akcijo zbiranja šolskih potrebščin in oblačil za otroke. Z Afganistanci predamo pomoč. Spopadi na tem območju so se končali pred kratkim. Ljudje v vasi vedo, da ta mir ne bo trajal dolgo. Ti ljudje so tako navajeni na vojno, nekateri že od rojstva dalje živijo v vojnem stanju. To je pač edino življenje, ki ga poznajo. Pa vendar me zaboli, ko gledam to revščino, preprostost in neizobraženost. Ko se vračamo v bazo, se šalimo in skušamo razbiti to napetost. Poslušam kolege, ko se šalijo, zvijam čik in poiščem vžigalnik. Podrsam z roko po koleščku, plamen se pa razvije v eksplozijo, ki prevrže kombi. Premeče nas po kombiju, v zraku je dim, pomešan s peskom, oči pečejo in dihanje je nemogoče. V pučavi je tako vroče, da se mi zazdi, da sem v peklu.

Zbudim se v vojaški bolnišnici v šotoru. Pet mrtvih zaradi mine nastavljene na cesti. Rana na nogi in predčasna vrnitev iz odprave. Po vrnitvi in rehabilitaciji življenje več ni imelo smisla. Ni bilo več vsakdanjih navad, ki bi dan držale skupaj. Čas in bolečine sem krajšal z zadevanjem s protibolečinskimi tabletami. Z Mirkom sva čas, ko nisem bil zadet, preganjala z alkoholom. 

 

Martin
RENE PUHAR

 

Neobrit. To Martinu res ni podobno. A tokrat je res bil neobrit. Vedno odločen in motiviran, te dni Martin ni bil podoben samemu sebi. To so opazile sosede, ki ga nekoliko prestrašeno opazujejo za zaveso; to so opazili spodaj v gostilni. Opazila je tudi srečno zaljubljena natakarica Sara, ki ga sicer ni marala, a se je že večkrat zalotila, da ji včasih misli za malenkost zbežijo in sanjari o tem, kako je Martin razbil vhodna vrata, vrgel vse goste iz gostilne in jo... posilil... Te misli so se ji seveda gnusile, a si ni mogla pomagati...

Njegov korak ni bil tako odločen in pogled nekoliko nezanesljiv, kot, da bi se v njem pojavile sledi mehkobe in sočutja. To je bilo še zlasti vidno pri vstopu v stavbo. Ob prihodu v inštitucije kot so občina, ministrstvo, je bil vselej še posebej vzravnan in ponosen. Njegov pogled je izžareval ponos in vedeti je bilo, da je sposoben z vsem srcem braniti državo, javni red in mir in institucije. Tokrat pa je komaj dvignil nogo nad rob naslednje stopnice in prav pricapljal je do vrat na katerih je pisalo Urad za sprembo imena.


Walk in a park #instameetmb #igslovenia

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Ko se je vračal, se je na široko izogibal vsem ulicam in cestam, ki bi lahko bile obljudene. Kar nekoliko nesovražno je razmišljal o stvareh, ki so presegale zdravo pamet. Ni vedel, kaj točno se z njim dogaja, ampak se je temu kar prepustil. Niti malo ga ni mikalo na Trg Svobode na deci belega ali kaj podobnega, to Martinovanje zanj še vedno ni imelo nobenega pomena, a nekaj se je v njem premaknilo. Kot, da bi se ga pri zrelih 45.-ih dotaknila neka nevidna sila, Kako je to mogoče? Zdaj res več ni časa, da bi se spremenil ali prilagodil svoj odnos do sveta, tega se je seveda trdno zavedal. Je morda samo bolan? 

Da, za trenutek je podvomil. In pomislil je, da pa morda v tem trenutku ne bi bil sam. Pomislil je na Saro...

 

Martin in Martin
TONJA JELEN

 

Danes je spet eden izmed takšnih dni, ko preprosto ne vem, če bom zdržal. Že zjutraj sem se zbudil zelo zgodaj, saj nisem mogel več zaspati nazaj in si skuhal kavo. Jedel sem zajtrk, ko se je nešteto pritiskov še bolj zgoščalo v mojo glavo. Neprestano so bíli v ritmu, kot ena sama marš koračnica. Pustil sem hrano, enostavno je bilo preveč. Nekaj polnozrnatega kruha in preostanek sirnega namaza z zelenjavo, za katerega sem porabil kar nekaj časa, da sem ga pripravil, sta se mi naenkrat zaustavila. 

Vzel sem tableto, goltal vodo in sedaj se je čas ustavil. Počasi nadaljujem s kavo. Silim se z njo. Vedno s čisto malo sladkorja in mleka. Vlijem ga počasi – iz majhne plastične posodice, ki jo odlomim, odprem in vsebino počasi zlivam v kavo. Črna tekočina se počasi svetli. Beli oblački se mešajo in tekočina postaja vse bolj rjava. Kot ena sama simfonija prepletanja barv in okusov. Sinestezija na ta jesenski dan. Verlaine in Jesenska pesem. In zraven zmes turške kave, s katero sem z muko podpisal pogodbo, da jo vseeno pijem. Kapital v njej vidi prihodnost. Kot da bodo banke kaj rešile, so zakupile kavna polja. Da lahko kupujemo zrna, za katera je bilo izkoriščenih toliko ljudi. In sedaj jo počasi srebam. Skušam zaustaviti tam tame. 

Danes naj bi imel god. Ne vem, kako je s tem. Mama in oče sta se odločila, da me nebosta prisilno pokristjanjevala in polivala z vodo. Naj se zato odločim sam, takrat ko bom velik. Meni se osebno zdijo ti obredi eno samo preseravanje. Ni le zgrešen namen zbrisa izvirnega greha ali stop v to vedno oholo inštitucijo, pač pa tudi en sam ritual zlaganih nasmeškov, ki zavira tisto pravo ljubezen. Ah, ja, kje je moja Jana. En sam trapast žur … Pekarna. Tista noč. Šla sva s koncerta alternativnega banda, ko je naenkrat pijan zadet japi pridrvel mimo. Zbilo jo je po tleh. V trenutku se ji je ulila kri. In tam sem jo gledal, nemočen, klical, v temi, naj kdo pomaga. Tekel sem do prve telefonske govorilnice. Rešilci tako niso imeli daleč. Čez železniške tire. Pa kaj imajo bodoči poslovneži delati sredi noči v meki alternative? No, zaradi nje bi še mogoče šel kdaj v cerkev, ampak ne, takrat sem s to mislijo zaključil. Ona mi je povedala za god. Še vedno imam šalico, ki mi jo je za praznik godu podarila. In danes pijem iz nje. Prepreden s spomini. Skušam biti miren, a ne gre. Upokojili so me par let nazaj. Živci, diagnoza. In razlog. Napaka je, da sem po Larini smrti prekinil s študijem na primerjalni. Ampak hotel sem narediti red. Šel sem na FDV, kjer sem lahko šel na obramboslovju res z lahkoto skozi. Vojska me je čakala. Da, red. Disciplina. Da poplačam svojo nesrečo, da nisem rešil Jane. Kaj če bi mene zadel? Jana bi še zmeraj lahko bila živa … Zvoni. V glavi. Neprestano. Iz alternativca sem postal zadrgnjen. Nor na čistočo. Po upokojitvi sem še fural to. A čez kako leto to opustil. Trudim se, kolikor lahko. Ne gre vedno. Biti zbran je težavno. Naporno. Viški koncentracije so vedno manjši.

In polno težav imam s ta spodnjimi. Sosedi. Vedno težijo. Kako je vse narobe v našem sistemu. Seveda je. A kaj za vraga imajo robantiti, če lahko še vedno zdravi in s partnerskimi zvezami, ki so za silo ali vsaj na videz urejene, še vedno lahko s kom govorijo, se smejijo in jedo, ne da bi pred tem le sami sebi zaželeli dober tek. Rečem, kaj. Imajo pokojnine in tista dva, mojih let, na borzi, redno socialno podporo. Sem altruističen in empatičen, a dovolj imam, da me mrcvarijo, ko pridem zjutraj na čaj ali limonado. Da sem baba, ker ne pijem piva. Ja, kaj. Tablete in alkohol. Amy Winehouse je to ubilo. In potem še bentita, da sem luzer, ker nimam ženske, da nas prej na filofaksu in potem, takrat še na Fakulteti za sociologijo, novinarstvo in politične vede, sicer na današnjem FDV-ju niso naučili nič drugega kot mozgati. Ne vem kaj bi rekel, zmeraj sem rad bral, a tudi razmerje sem imel. Resno. Jana je bila tisto, kar sem verjetno rabil. Skupaj sva poslušala plošče, hodila na koncerte in seveda brala. Bila je nekoliko divja, študentka filozofije in slovenščine. Prihajala je z majhnega podeželskega mesta, a ravno pasala je v najino malo študentsko sobico v Ljubljani. Čez vikend sva bila pri mojih starših v Mariboru, ker so jo tam, doma, seveda skinili zaradi irokeze in njenih zanje preveč liberalnih idej. A niso vedeli, da se je ona sama njih veliko bolj bala in tiste lokalne stisnjenje miselnosti. Tega, da bi morala ugajati in pristati na vse zakone in vnaprej dogovorjene predpise. In da bi zraven robatnila čez vsako drugačnost, ki bi pomenila nevarnost po svobodi.

Pobegnila je naravnost k meni. Poznala sva se že z gimnazije in postala par. Ona je usmerjala mene in jaz sem varoval njo. Zmeden in izgubljen sem vedno lahko računal nanjo, da je skrbela, da sem se prijavljal na izpite in me opominjala, da se naj spravim k pisanju seminarskih nalog in podobnih vsakodnevnih obveznosti. Jaz pa sem ji dajal občutek varnosti, topline, ki ju je iskala, ker je doma ni našla. In danes sem spet čisto z njo. In ne bo mirno. Ne bo možno. Spodaj že nazdravljajo. Sedem je. Pa kaj, ja, Maribor ima svoje novo leto. Ni uvoženo, a tiste Wurst in Senf bitte je. In prav tako nadležno.



Res je nori dan. Leto za letom. Martinovanje. Zabava in dan, ko se mošt spremni v vino. Spodaj bo horda , sedaj je le par bizgecev, ki bentijo za vsako, ko prisopiham iz mesta. Pa kaj, sem okrogel, kaj naj. Edino tista mala, točajka Sara, ima nekaj v glavi. Sicer ne vem, kaj dela v tej beznici že eno leto. Kje se ji je zalomilo, da ni vztrajala in šla na Akademijo za likovno umetnost. Pokazala je par skic in če bi kaj delala na tem, bi lahko šla na sprejemne. Sicer še rabi nekaj kilometrine, kakega mentorja, tečaj. Pa bi šlo. Ne pa da briše in piha v vrele kozarce vzorce, kot da je to smisel njenega edinega ustvarjanja. Tu in tam, če se ji seveda ljubi, vriše kako smrekico ali rožico v kapučino, ampak to res, če ima dober dan. V bistvu ima prav, tudi meni se ne bi dalo.

Vstanem se. So že začeli žvenketati. Dol grem. Pogledat in narediti mir. 

Bivša Tamovca sta se že nacukala. Smrdita. Kot vedno. Še dobro, da sem se prepoznal v Zupančičevem Vladimirju oziroma videl, da je naslovni knjižni »junak« dober prototip mene samega, zato imam drugačen pristop in sem seveda, že po naravi malo manj taktičen. Saro skušata otipavati po prsih. Sara se smeji. Bebavo. Pa kaj je s to deklino? IQ ji postopoma pada. Odkar dela tu, iz meseca v mesec. Pa še tistega svojega najdražjega (koliko jo stane z živci še posebej) šoferja ima, za katerega bi naredila vse na svetu, četudi jo kdaj mahne. Sem opazil modrice in kako se pudra. Kako včasih komaj zadržuje solze, ko jo pokliče. In kako z narejenim nasmeškom govori, kako uživata in si delata prizidek. Kakšna folklora. Prizidki, dozidki, nadstreški. In potem mešanica starih in mladih. V resnici pa podzidek in kletka lastnemu dihanju.

Nič, mala vidi, da to ni več pijansko otipavanje za ta zadnjo To opazim tudi sam. Ta suhi, tista propalica, jo skuša poljubiti. Stopim do njiju. Mlajši, pleško, ji govori opolzke reči. Gnusita se mi. Sara si ne upa nič. Skuša se opirat. Stopim izza pol priprtih vrat. Zbila sta jo na tla. Pleško, sicer kosmat po šapah, ji razpenja bluzo. Po tleh teče rdeče vino. Kot kri. Suhec si že odpira zadrgo. Mala skuša kričati, a pleško ji z drugo zalito roko duši usta. Stopim. Ne vidita me, vidi me le mala, kako imam v rokah buteljko, ki sem jo vzel s police. Suhega zbijem na tla, ko se Sančo Pansa spravi name. V trenutku me želi zbiti na tla, a moja teža mu tega ne dopusti. Vame skače kot majhen pes. V tistem pride še en tip. Ne vem, mislim, da je nekoč delal v Metalni. Vsaj tako se hvali. Sara je napol slečena in zgrbljena. Suhi binglja. Pleško in njegov pomagač v trenutku pokažeta pištolo in nož. V tistem trenutku skozi okno uzrem lomljenje svetlobe. Kričita, da bosta ubila mene in kelnarco. Suhi plazi po njej in skuša prodreti vanjo. Z opolzkimi besedami se steguje po njenih laseh in utrujenem, objokanem obrazu. 

V tistem potegnem nož, švicarski, in ga sunkovito primem in potegnem s Sare. Kaj se dogaja z gledalcema, ne vem. Ne razmišljam. Želel bi ga ubiti. Tam tamov tokrat ni. Z nožem zarezati v arterijo, da bi vsaj njej rešil življenje, travme. V tistem stopijo policisti. Vsi smo nemirni. Soseda, nekoliko starejša prismuknjena gospa, jih je poklicala. V trenutku se me Sara oklene, preplavi me mehkoba in policisti lahko pričnejo z delom. 

 

Martinovo po martinovo
MONIKA RAJŠP

 

Iz lokala pod oknom se je razlegel huronski smeh že rahlo opitih osebkov moškega spola. Martin se je še predobro spominjal nekaj preteklih noči, ko so ti moški redno motili nočni mir. V glavi se mu je postavljalo vprašanje, ali ti ljudje res nimajo kaj bolj pametnega za delat, kot pa cel dan posedat v gostilini. Že tako ali tako jih je imel poln »kufer«, ker so teme njihovega pogovora, če temu lahko tako rečemo, vedno iste, da pa mu še podnevi ne dajo miru s tem, je pa že preveč. Zato se odpravi naredit red v lokal pod oknom. 

Komaj stopi iz bloka, že sliši glas Mirka, ki mu izreka dobrodošlico: »Martin! Martin! Danes je tvoj praznik. Danes proslavljamo Martinovo! Danes bo vino teklo v potokih.« 

Martin mu nič kaj navdušeno odgovori: »Danes boste tekli samo vi, in sicer stran od tukaj.« 

»Nikar tako nejevoljno, kolega,« mu odvrne Mirko in seže po steklenici, da bi si dolil vina v kozarec. Rahlo nezaupljivo je pogledal Martina in ga vprašal: »Deci-bel-ega?« 

»Ne, hvala. Ne pijem alkohola,« mu odvrne Martin in nadaljuje: »Zakaj pijete tukaj in ne v mestu, na trgu, kjer je cel trop takšnih kot ste vi.«

»Tukaj smo, ker vince ni drago in ker lahko gremo peš domov, ko bo mera polna,« odvrne Mirko in nazdravi s prijatelji za mizo. »Pa še pogovarjamo se lahko, ne da bi se morali dreti drug čez drugega. Navsezadnje je danes Martinovo, dan je še dolg, noč se pa še začela ni. Morda si še premislimo.«



Martin mu mirno in počasi odgovori: »Spomni se, kaj si pred kratkim moral narediti, ko ste glasno rohneli in bobneli tu sredi noči. Brez težav bom to še enkrat ponovil, vendar si bom tokrat bolj prizadeval za to, da boš razumel, kar boš prebral. In takrat ti niti deci belega ne bo pomagal.« 

»Dobro, dobro, že prav,« se napol opravičujoče poskuša izvleči Mirko. »Ampak, saj veš kako pravijo: če nočeš biti moten, moti. Daj, prisedi tukaj k nam in se malo poveseli. V tisti mali luknji, ki ji praviš stanovanje, res ne moreš drugače misliti o ljudeh. Mi se želimo samo družiti, mimogrede popijemo kapljico ali dve dobrega vina in potem se pač zgodi, da stvari gredo svojo pot.« 

Kljub vsej njegovi mirnosti in preprostosti, se Martin še zadnjič obrne k svojim sogovornikom in jim zabrusi: »Ni važno v katero smer gredo stvari, samo da greste vi čim prej stran od tukaj, ker vas ne mislim več gledati, še manj pa poslušati. Lahko vam pa precej hitro pomagam oditi od tukaj.« 

Mirko in njegovi kolegi se spogledajo in ugotovijo, da možakar misli resno. Konec koncev je bivši vojak, močan in verjetno zelo dobro izujren. Mirko, s cmokom v grlu, odgovori: »Tole še spijemo in bomo šli malo pogledat v mesto. Verjetno je tam res bolj veselo kot pa tukaj.« 

Martin sede za prazno mizo in pokliče natakarico, ki se za pultom pogovarja s svojim fantom, in reče: »Eno kavo, prosim.«

 

Martin po vojaško
MAŠA KOLENKO

 

Ne morem verjeti. Spet je tu, končno sem ga dočakal. Edini praznik v letu, ki človeštvu dopušča, da ga praznuje z vsaj trohico inteligence. Čeprav večina folka o prazniku ve samo, da se bodo spet nažrli rdečega zelja, gosi in mlincev ter količino zaužitega poplaknili z občutno prekomerno količino deci belih, je to eden izmed redkih praznikov, ki še ni totalno skomercializiran. Pač ne moreš v Europark po čokoladne Martine ali plišaste Martine, zunanja podoba sveta se ne spremeni v totalni cirkus. Z izjemo večera, je praznik prav toplo doživetje v krogu najbližjih. Oh ja, zato prav pogrešam teto Rozo, ki je živela sama, tukaj čisto blizu mene. Bila sva soseda. Vsako leto na Martina me je povabila na pravo pojedino. Bila je preprosta stara ženica, s črno mačko na fotelju in slik nje z možem na rahlo dotrajanih stenah. Izpod njenih vrat je vsako nedeljo zadišalo po čim sladkim. Za Martina je vsako leto tudi spekla omamno dobro jabolčno pito, ki jo je na mojo željo zmeraj posula z večjo količino cimeta. Mmmm, okus jeseni. Jaz sem se čutil dolžan, da če že kuhati ne znam in me ženica povabi na pravšnjo gostijo, da tudi jaz kaj storim. Vsako leto sem nama tako pripravil grozdni, seveda brezalkoholni, punč. Čaj Earl Grey, cimet, vanilijeva paličica, limonska trava, grozdni sok, med in rozine.  Ha, nebesa! Jaz alkohola enostavno ne maram (verjetno tudi zato, ker ga že v vojski nismo smeli piti, doma pa tudi nisem preveč pogosto segal po njem), teta Roza pa je tako trpela za histaminsko intoleranco, kar pomeni, da njeno telo ni moglo prebaviti alkohola. Sedela sva za njeno mizo, se mastila z dobrotami, pogovarjala o tem in onem, si pripovedovala šale ter tu in tam kak kos gosi vrgla pod mizo mački. Vse skupaj sva poplaknila z mojim punčem, ki ga je Roza vsako leto ocenila. V večini sem se hvalabogu dobro odrezal. Uf, na koncu pa še zajeten kos pite.



Zdaj sem že dve leti na Martina sam. Tako sem si danes pripravil Martina po vojaško, kot svojo pojedino, ki to ni, rad imenujem. Na koncu koncev je tudi Sveti Martin bil nekoč vojak. Majhna piksna rdečega fižola, osem rezin popečene slanine, pet jajc na oko in nekaj kosov kruha. Zraven pa grozdni punč, ki me še edini veže na teto Rozo.

Ravno, ko sem nekje ob treh popoldan še z zadnjim kosem kruha pomazal cel krožnik, sem zaslišal glasno, a nerazločno brbetanje več ljudi v lokalu v katerem se zmeraj najde ista gruča idiotov. S šefom na čelu, seveda. Odprl sem okno, ker me je zanimalo, kaj za vraga jim spet ne paše – da je država v breznu in bodo zdaj oni, kot neki Supermani rešili vso nastalo svinjarijo ali pa se zgražali nad neobzirnostjo in neizobraženostjo današnje mladine, ker oni so, seveda, res zgled.

Kar se je prej slišalo kot mrgotenje čebel, je zdaj bila velika dilema velikih mož: ali bi šli na martinovanje ali ne. Ker, saj veste, če greš levo, ne moreš desno. Oboje hkrati pač ne gre. Šel sem si v kuhinjski predal po zobotrebec in si dolil grozdnega punča. Naslonil sem se na okno, sonce mi je prijetno grelo obraz in cinično čakal na razsodbo velikih mož. Show time!

»Jao, saj v mestu bo ziher fešta, samo ne bomo pa meli naše lepe Sare« je začel šef. »Poglej jo kak se ji pozibavajo boki, o, da bi še s tazadnjo malo bolj pomigala« pristavi drugi kandidat in se vključi še tretji. »Lahko bi ji rekel, da mora v službo nosit neki dekolte, ker kaj ji pomaga toti puli, naj pokaže svoje bogastvo, saj zakaj pa jo mamo tu.« »Cja, lahko bi. Ne bi škodlo. Še prometa bi blo več, ker zaj itak komaj rinem iz meseca v mesec.« »E, to je to, šef. Tak' se dela.« pristavi tretji. »No, kaj zaj, kaj ste se nesposobni odločit kam bomo šli, mislim, če bomo sploh kam šli?« »Jaz bi pa šel v mes...« nesamozavestno začne odgovarjat četrti, ko ga šef prekine z »Eh, vete kaj pubeci, naša Sara nam bo zaj pospravla tota piva z mize, pa nam prinesla vodo in vino. Vsakemu svoj liter, pol pa naprej. Ka pa te bomo. V mestu bo gužva, pa folk je ziher že zaj pijan pa si guši. Mi pa bomo meli mir. Pa domu tudi ne bomo šli, ker to je naš dan. Nam bo Sara že nekaj naročla, če bo fejst sila. Alo, ljubica,« skoraj zakriči šef, lenobno sedeč pred lokalom in gledajoč Saro za šank kako polira kozarce »prinesi tu vsakemu svoj liter, pa eno radensko. Pa še danes! Naša miza je polna praznih flaš.« »Seveda, šef, takoj« je sprejela naročilo Sara, ki je danes bila nekoliko omotična in je čutila rahlo slabost.

Sara prinese zajetno naročilo in skrbno postreže vsakemu izmed druščine posebej, ko se zravna, objame pladenj z obema rokama in z negotovostjo plaho reče šefu: »Am, šef, veste…danes se ne počutim najbolje, bi prosila za zamenjavo.« »Ljubica« začne ta glavni »kaj spet nisi nič jedla danes? Idi si po neki sendvič, dam ti par minut, ker danes pa mi res ne boš nikam šla. Na Martina pa ne. Boš že zdržala, ti dam jutri vjutro prosto, pa pridi popoldan.« Sara še zmeraj s skepticizmom na obrazu poskuša še enkrat: »Šef, am, jaz ne verjamem, da mi bo sendvič pomagal. Jaz bi se rada legla. Ali ne bi raje poklicali zamenjave?« »Glej, mala,« se ne da ta veliki »če greš, pol greš. Pol ne jutri popoldan, ne pojutrišnjim ne prideš več nazaj. Ti si moja najboljša kelnarca. Tebe nucamo tu. Zaj pa se odloči.« Sara s se s sklonjeno glavo obrne, reče, da bo ostala in se vrne za šank.

Rečem vam, ta predstava mi ni niti malo dišala. Pljunil sem zobotrebec, zaprl okno, naredil zadnji požirek punča, vzel svoj plašč in se napotil v lokal. Prišel sem pred svinjak, ki so ga naredili, saj so več kot očitno pili svojo vsaj tretjo rundo danes. Šel sem do Sare in ji rekel, naj mi v tri prazne steklenice vina nalije vodo in mi jih vsako posebej prinese ven, ko si bo stari zaželel nove runde. Vsedel sem se k živini in jih nagovoril, da pa bom danes naredil izjemo, ker bom praznoval z njimi in z vinom. Za silo sem se vklopil v družbo in spodbujal konzumiranje alkohola. Pod mojo taktirko so litre vina skoraj eksali. Za konec, ker pravi dedi itak na koncu spijejo še par kratkih, jim je Sara prinesla vsakemu po tri kratke Jacka. Začeli so se pošteno zibati, bili so omotični, s polodprtimi očmi in se na koncu kot zavaljeni prašički zvrnili na mizo. Z zadovoljstvom sem se vstal in se namenil k Sari. »Od tukaj naprej si sama izbiraš pot. Dobro premisli in pazi nase« sem rekel in odšel – čakal me je nov kozarec grozdnega punča.

 

Martin (ovo)
JAN RAJH

 

    Kot vsak dan je ob isti uri vstopil skozi vrata majhnega stanovanja. Odložil svoj plašč na majhen åobešalnik, ki mu ga je pred leti podarila dobra prijateljica Janja. Rad jo je imel, a ji tega ni mogel povedati. Tiščalo ga je v prsih, ko se je spomnil nanjo, zakaj ji ni povedal. Mogoče bi ostala. Svojo strahopetnost je skril daleč spodaj v svoje srce, obešalnik pa ohranil kot spomin nanjo.

Sezul je čevlje in jih postavil v obrabljeno omarico. Stopil je v majhno kopalnico in si umil obraz. Utrujen je bil. Izčrpan. Njegov vsakdanjik se je začel že ob petih zjutraj, ko se je zbujal. Navadno je dan začel s toplo kavico, ki si jo je zakuhal na majhnem štedilniku in zajtrkom. Hitro se je oblekel ter točno ob 5:46 odhitel na avtobus. Skoraj vsako jutro ga je pozdravil šofer Jože. Bil mu je ljub, ker ga je poznal od prej. Skupaj sta igrala nogomet, na avtobusu pa sta vedno rada obujala lepe spomine na lepše čase. Kadar je Jože zbolel ali je odšel na dopust in so ga nadomeščali mlajši kolegi, je občutil praznino. Vožnja z avtobusom pa je bila en sam dolgčas.

Pristavil si je majhen piskrček in začel lupiti krompir. V mislih je odtaval do jutranjega incidenta na žagi. Martin je bil strugar v Marlesu in ravno danes so izvedeli, da rezultati niso bili v skladu s planiranimi prihodki ter da bodo morali deset ljudi odpustiti.

Tako žalosten je bil, ker je vedel, da za neuspeh podjetja ni kriv on ali sodelavci, ki trdo delajo za preživetje, ampak požrešnost volov, ki vodijo podjetje. Spraševali so se, kdo bo moral spakirat, in sodelavec, s katerim že delatira celo večnost, je popustil pod pritiskom in se z vodilnim tako skregal, da je prišlo tudi do fizičnega nasilja. Vsi so vedeli, da je bil vinjen, vedeli pa so tudi, da se je njegova pot, po 30-ih letih zvestobe temu podjetju, klavrno zaključila. Tako kot je Zidane leta 2006 klavrno končal kariero na finalu svetovnega prvenstva v Nemčiji, ko si je zaradi udarca z glavo prislužil rdeč karton in neslavno odkorakal iz igrišča.

Zakaj je Martina incident tako prizadel? Vedel je, kako se sodelavec počuti, saj je sam deset let nazaj neslavno končal svojo kariero v vojski. Dovolj mu je bilo podtikanja in norčevanja nesposobnih ljudi, ki so si izobrazbo pridobili z dobrikanjem in laskanjem vodilnih, ne pa s trdim delom. Posledično je povzdignil glas, kar ga je stalo položaja, no službe na sploh.

Krompir je dal v piskeček in začel trebiti solato. Spodaj v baru so popivali in popevali. Bil je njihov dan v letu, ko je lastnik lokala, podaril pet litrov novega vina in iz vseh skritih lukenj so se zbrali, da nazdravijo (se zastonj zapijejo). Jezilo ga je, kako so lahko tako brezskrbni nad bedo vsakdana in zakaj ne osrečijo ljudi, ki zaradi njihove pijanščine nimajo čevljev, šolske torbe in vsak dan jedo le repo in krompir. Sam tega ni imel, pa si je prekleto želel.


Fall flowers #instameetmb #igslovenia #maribor

A photo posted by Igor Unuk (@igorunuk) on


Martin ni pil, saj je raje ohranil trezno glavo. Ni se rad sprostil pred ljudmi in ni maral, da so mu naslednji dan razlagali zgodbice, ki se jih ni spomnil. Ni prenesel praznega besedičenja in zasmehovanja znanja, za katerega je vedel, pa četudi je imel končano samo triletno poklicno, da ti ostane za vedno in da ti ga za razliko od vseh površinskosti, ki jih lahko kupiš, ne morejo vzeti. Za to je raje kot v gostilni, prebiral knjige. Oboževal je knjige o živalih. Sploh tistih živalih, ki jih je videl samo na slikah. Vedno si je želel oditi v Ljubljano v živalski vrt, ampak ni imel ne časa ne denarja, še najmanj pa nekoga, s katerim bi lahko odšel na enodnevni izlet. Slišal pa je, da je lepo in da lahko vidiš tudi leva, kamelo in žirafo.

Prižgal je radio. Val 202. Samo to je poslušal. Ni prenesel komercialnega šita in narečnega zavijanja slaboumnih voditeljev. Pa kakšno besedičenje!?! Že na avtobusu (ko ni bilo Jožeta) je norel v sebi, ko je mlajši šofer nabijal Avdića. Pa kako morejo policajčka spustiti v eter? A v tej deželi res lahko vsak vse naredi? Hudo se mu je godilo, ko je pomislil, na tiste čase, ko je vse skupaj še imelo smisel in ko so neumni ljudje, kljub vezam, prilezli samo do naziva referent, ne pa vse do direktorske pozicije.

Krompir je skuhan. Iz hladilnika je vzel piščanca in ga pogrel. Na radiu so vrteli bolj pivske popevke, saj bil je tisti dan v letu, ko mošt postane vino. Spomnil se je mame in očeta, ki sta vsako leto slavila ta praznik s slastno gosko. Skupaj so nazdravljali boljši letini kot prejšnje leto in upali, da bo naslednja še boljša. Pogrešal ju je. Domačija je že zdavnaj propadla in primoran jo je bil prodati za drobiž. Vedel je, da je izdal mamo in očeta, ki sta vse življenje posvetila kmetovanju in življenju tam, toda ni imel izbire. Želel je postati vojak, zato je temu posvetil vse svoje življenje, pa čeprav se je klavrno končalo. Dobil je drugo priložnost. Težka preizkušnja. Toda dvignil se je in se zaklel, da se nikoli več ne bo izpostavljal pred nadrejenimi, če le ne bo imel scenarija B, ki ga lahko hrani in ohrani pri eksistencalnem minimumu.

Piščanec se je pogrel. Zamešal je solato in sedel za mizo. Tako prazno in pusto kosilo. Pa ni vzrok hrana, ampak bližina. Joj, kaj bi dal, da bi imel družino, ki bi ga toplo čakala, da se vrne iz službe. Sanje, ah, preklete sanje.