Surova igra

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk


 

Redko se zgodi, da človek kupi vstopnico za predstavo, kjer režija, scenarij in igranje izhajajo iz zgolj in samo enega človeka. Še bolj redko se zgodi, da te predstave pred premiero ne bi videl popolnoma nihče drug, kakor igralec sam. Da človek stopi na oder in čisto prvič odigra, kar pač odigra.

To ni bilo gledališče, kjer si ogledaš Jevgenij Onjegina; ni bil kino, kamor greš pogledat Fifty Shades of Grey; niti stand up komedija Tadeja Toša. To je bila… surova igra.

Jurij Drevenšek je na svoj oder prinesel sebe in svojo kitaro, ki jo je bojda zadnjič resneje igral leta 97', ko je zmagal na mariborski Kitarijadi s Smolarjevo Bog ne daj, da bi crknu televizor. Zraven je prišušljal še par zelenih popisanih listov, na katerih, predvidevam, so bile zapisane smernice za predstavo. Frajer, sem si mislila. Da stopiš pred publiko z nekaj čačkami in kitaro, ki je nisi igral že… predolgo.

Pa nič zato. Salon uporabnih umetnosti je bil poln ljudi, ki smo v pričakovanju čakali na performans. Kaj bo zdaj nastalo? Kaj bo naredil? Kaj bo zapel? Bo povedal kakšno šalo? Če smo kaj pričakovali, smo pričakovali… nekaj. Še sami nismo vedeli kaj. In v tem je bil čar. Edina meglena iztočnica je bil naslov: Pesem za eno Drevo. Z veliko in z ostrivcem na e – Drévo (kar je, mimogrede, tudi njegov vzdevek).

Človek, ki se v vsakdanjem življenju potika po odrih Drame SNG Maribor, je sedaj svojo dramo prikazal na nedramatičen, a izjemno luciden način. Bil je javni uslužbenec; bil je fant in bil je sin; navadni prekarec. Bil je pevec, ki svoja čustva izliva tudi s petjem, da bi določene besede bolj zazvenele v naših ušesih; bil je kantavtor ne le svojih pesmi, ampak tudi svojega življenja. Ni bil eden izmed tistih, ki slepo glodajo samo knjige in ne vidijo preko njihovih robov; ni bil še en študent z diplomo, ki tako, po sistemu, poišče službo in… in... in… saj vemo. Ne, on ne bo tarnal celo leto o sistemu in slepo delal, kaj delal, garal in na koncu kot pes na kost čakal na dva tedna dopusta in o tem razlagal še dva meseca. 

Jurij Drevenšek je bil – surov. Surov v svoji igri, v svoji spontanosti, v svoji pristnosti. V svojem prikazovanju življenjskega. Surov v rapidnem in močnem brenkanju na kitaro, kjer so se napele žile na vratu in v surovosti skrile ustnice, da so izgledale kot dve tanki črti. 

Sedela sem na stolu in srkala espresso. Med predstavo sem zagledala velika okna in skozi okna ljudi, ki tako hitijo. In nešteto luči avtomobilov. In rdeči avtobus, ki mi je za trenutek, pa ne vem zakaj, dal občutek, da sem nekje v osrčju Londona. Tu in tam se je kdo hipoma zazrl v prostor. 

In tukaj smo bili mi – za štirimi stenami. Mirni in sproščeni, zavedajoč se še enkrat realnosti, ki nam je glasno pela. 

Kam bežijo, sem se spraševala, ali vedo kam so namenjeni? Ali vedo, da so ujetniki sistema? Ali jim je to všeč? Ali samo slepo hodijo? In zakaj to mesto? Zakaj Maribor? Ali te mesto po nekaj letih nehote postara? Ali morda postane staro samo mesto? Biti sistem, v sistemu, ali zgolj biti bitko na svoj originalen in na videz obskuren način? Levo ali desno? Gor ali dol? Ali sploh kam?

Zdelo se mi je, da sem znova spoznala Maribor – pa čeprav mi je tako prekleto znan. Že šesto leto se sprehajam po tako znanih ulicah. Vozni red petnajstke in trojke na Gosposvetski znam skoraj na pamet. Najbolj poceni in vseeno okusno kavo dobim v zabačenem lokalu na železniški postaji, ki je vseeno tako prijeten na nek čuden način.

Očitno nikoli ne (z)veš dovolj o mestu. In nenazadnje, o sebi.

Sedela sem na stolu in srkala espresso.