Kruh, voda in umetnost

Fotografija: Janez Klenovšek

 

Ameriški psiholog Abraham Maslow je umetnost uvrstil na predzadnjo mesto od sedmih človekovih potreb – kot višjo potrebo, torej potrebo po osnovni rasti. Galerija Media Nox si je upravičeno drznila storiti nasprotno: postavila jo je kot človekovo primarno fiziološko potrebo – kot potrebo po hrani, spancu, gibanju in podobno.

Ponedeljek, državni kulturni praznik, Prešernov dan, je tako minil v znamenju potrebe po ne nujno najvišjem, ampak najbolj esencialnem in spremljajočem v življenju vsakega posameznika: po umetnosti kot sladici, ki sledi po glavni jedi.

Hranilnik akademskega slikarja Jožeta Šubica v obliki kosa torte je tako, po njegovih besedah, tisto, kar sicer sledi zadnje, a je najslajše. 

Umetnost je tisto v človekovem življenju, kar lahko šteje najmanj oziroma je aktualno takrat, ko se človeku z(a)ljubi, da bi vase vnesel kaj več od vaške veselice s špricarji in lokalne predstave s poceni humorjem. Pa tudi takrat se zdi, da je umetnost dojemljiva zgolj platonsko. Viden je večinoma končni produkt – trud, nenehno učenje, znanje, konstantno gibanje, oblikovanje, brušenje, gnetenje in ustvarjanje dolgo v noč ali zgodnje jutro pa velikokrat manj.

A zadeva niti ni toliko enostranska. Predvsem pisateljem, pesnikom in slikarjem se že od začetka njihovega ustvarjanja pripisuje trpljenje, žalost, nemoč in predvsem romantičnost, ki izhaja iz njihovih nerealnih predstav ali želj v življenju. Po domače, da lebdijo nekje visoko nad oblaki. Res je, da so, kot je povedala urednica AirBeletrine Manca G. Renko, umetniki senzibilnejši in da jih okolje tako veliko bolj zaznamuje, kar posledično vpliva na njihovo ustvarjanje. Senzibilnost je prej lahko prednost, kakor ovira. 

Problem nastane, ko umetnik svoje umetnine ne zna p(r)odati naprej ali pogledati nekoliko širše. Ker umetnost je namenjena od ljudi za ljudi. Za danes in jutri. Za spremembe in nova prepričanja. Za razmišljanja. Za obstoj človeka. 

France Prešeren, sicer pravnik, ni znal izkoristiti svojega poklica in se je raje posvetil pisanju – ob vinu in z nekaj figami v hlačah. Nikola Tesla je napram Thomasu Alva Edisonu bil tiste vrste človek, ki je sicer bil izjemno nadarjen in sposoben, a predvsem pripravljen pomagati ljudem z električno napeljavo, brez da bi tudi sam prosperiral. Edison je bil podjetnik, ki ni toliko izumljal, kolikor je vedel, kako svoje inovacije dobro predstaviti in prodati.

Umetnik mora - zraven talenta, ki je nujen - imeti tudi podjetniške sposobnosti. In prav v slednjem je Andrej Brvar, lanskoletni Prešernov nagrajenec in gost v Galeriji, videl pomanjkljivost današnjih umetnikov. Tako lahko preživita umetnik sam in njegova umetnina.

Prav tako je nevarno zaspati na trenutnih lovorikah in se osredotočiti le na lokalno delovanje. Za uspeh je nujno pogledati širše. Izven Maribora, izven Slovenije, tudi v Evropo. A za to so ključnega pomena trud, čas, talent in povezovanje umetnikov med sabo. Sodelovanje.  

Lahko je gledati le sam nase in na svoje delo ter s prstom kazati na druge, kaj so ali niso dosegli. A karkoli več človek doseže, za to priča nenehno praskanje naprej. Ni lahko, je pa mogoče.

In če kos torte nekaterim ne predstavlja samo dodatka h glavni jedi, je torej za nekatere to način življenja. Nekaj, kar bogati ne le jed, ampak tudi človeka samega in njegovo okolje. Nekaj, kar rade volje včasih postavi tudi pred glavno jed. Ker je sladko in dobro. In tudi zato, ker je potem manj prostora za glavno jed.