Pisma iz Londona

Fotografija: Igor Unuk


 

Star je bil 31 let. V majhni sobi, v kateri so pred njim njegovi starši imeli shrambo z vsemi drobnarijami, ki jih je hiša premogla, je bil njegov svet. Hotel se je preseliti iz zgornje etaže v spodnjo, zato se je lotil dela. Nekaj stvari, ki niso imele dragocene vrednosti, je prodal, vse drugo je spravil v garažo zraven hiše.

Želel si je miru. Sobico je opremil v svetle barve in nekaj kosov starega pohištva, ki so se vsa leta skrivali na podstrešju. Kupil je namizno svetilko, zavese in majhen fotelj. Na steno si je obesil njeno sliko, ki jo je tako dolgo zadrževal v bivši sobi pod posteljo, da le ne bi mogel nikakor ugledati njenega obraza ob vsakršni jutranji zarji.

S starši se je odlično razumel, a želel je košček samo zase. Brez prezence tistega in onega. Želel si je razvedriti misli. Želel je premisliti. Ni bil prepričan, ali mu vsakdanja služba v fiksnem delovnem času od osmih do štirih ugaja. S sodelavci se je razumel. Pravzaprav, imeli so ga najraje. Vedno je v rokavu imel kakšno dodatno šalo. Včasih jih je zjutraj presenetil s kavo. Vsaj enkrat na teden so po službi šli na pivo. Bil je uspešen inženir strojništva. 

Tisto sredo zvečer je domov prišel odločen. Po nekaj pivih, ki so mu vrela v žilah in mu dovajala dovolj poguma, da se je odločil. Sprtje s šefom pred nekaj urami je bila meja. Delal je, tega se je dobro zavedal, najbolje od vseh. Delal je, tega se je dobro zavedal, vse in še več. Za koga in za kaj? In zakaj? Drugi so za manj dobili več. »Da me bodo tretirali kot psa?!« si je mislil jezno, ko je naglo odvrgel ključe od hiše na mizo v sobi.

Pogledal je skozi okno. Temnilo se je. Nekaj zvezd se je že pomirjujoče svetlikalo in skoraj nežno so utripale. Izgledalo je, kot da mu prigovarjajo in odobravajoče kimajo. Nasmehnil se je, ko mu je mrak lahno zasenčil močne poteze obraza. Velike rjave oči so se zalesketale in polne ustnice stisnile v nekem jalovem upanju, ki ga tisti trenutek ni bilo mogoče pojasniti. Daljša brada ga je v tej prihajajoči noči nekoliko postarala. Kleno telo je skozi okno videlo svoj odsev.

Obrnil se je in jo zagledal. Tiste zelene oči, ki so vedno bile tako prijazne in polne optimizma in neskončnega življenja. Majhne ustnice, tako sladke. Močnejša postava z mamljivimi oblinami. Dolg vrat in majhen nos. Močni kodrasti lasje kostanjeve barve. Zdelo se mu je, da lahko zdaj zdaj zavoha vonj njene kože. Bila je, sicer, tako daleč, a vendar tako blizu.

Zadišalo mu je po vinu. Šel je v klet in prinesel tisto napol prazno flašo, ki mu je družbo delala že prejšnji teden ob vsakem grižljaju večerje s starim prijateljem. Nalil si je samo en kozarec. Ko je kozarec nagnil, da bi naredil prvi požirek, se je spomnil. Njegov pogled je kot pribit pristal na steni, katere barve ni bilo več mogoče razločiti. Bila je tema. Spomnil se je, kako sta skupaj pila vino v tistem baru. Ona se je smejala, no, skoraj vsaki njegovi šali. Všeč mu je bilo, da ni postala jezna ali živčna, ko jo je nehote polil. Nasmehnila se mu je in rekla, da bo zdaj prijetno dišala po sladkem muškatu. Privila se je na njegovo stran in ga objela. Malo je, tako, v šali, polila še njega. Oba sta se zasmejala.

Vsi spomini, ki so mu kot pritajeni glasovi zdaj šumeli v glavi, so ga prisilili, da je naenkrat hlastno požrl cel deci vina. Na koncu je lahno trznil ob njegovi trpkosti. 

Kozarec je s trdim sunkom postavil nazaj na mizo in se kakor v naglici obrnil h komodi in odprl vratca. Vsi papirji, ki jih je bil tako pedantno zložil na vsako polico prejšnji dan, so zdaj z vso močjo leteli na vse strani po sobi. Na čisto zadnji polici čisto spodaj desno jih je našel. Pod težkimi rdečimi mapami, v kateri so bili računi tekočih stroškov, poročila za službo in ostale sive dolgočasnosti.

Bila so tako lepo ohranjena. »Andreju« je pisalo na vsakem izmed njih. Brez končnega ločila. Z veliko, čisto in preprosto pisavo. Na vsakem pismu je pisalo samo njegovo ime. Z rosnimi očmi in mehkimi rokami jih je božal. Spet in spet. Lahno je v klečečem položaju padel nazaj in se naslonil na rob postelje.

Odprl je zadnje pismo – 28.5.2013, London. Bral ga je spet in spet. Kot roman, ki ga nikakor ne moreš spustiti iz rok. Ura je odbila skoraj enajst. Zazrl se je v zvezde, ki jih je sedaj bilo toliko, da je temna noč bila svetla kot še nikoli doslej. Zvezde niso več mežikale. 

Vzel je ključe in sedel v avto. 

Gas je pritisnil do konca.

 

Foto: Igor Unuk


 

Drvel je po cesti krepko nad omejitvami v naseljih. Vedel je, da sedaj nima več česa izgubiti. Vse mu je postalo jasno. Roke so z vso močjo držale volan in ga le lahno premikale, ko je vozil po avtocesti. Prehiteval je avte enega za drugim. Oči so bile nekoliko zamišljeno pritrjene na sivo sled pred njim. Skozi okno so zaradi hitrosti podobe ograje, dreves in drugih avtov bile razpotegnjene in kakor velika razvlečena črta. Ne, sedaj ne bo upočasnjeval in igral po pravilih. To je predobro počel predolgo časa.

Ustavil se je na drugi strani ceste nekaj metrov pred njeno hišo. Ugasnil je luči. Povečal je glasnost radia. I Put a Spell on You od Nine Simone [opomba mentorja: v originalu pa Howlin Wolf, bila v predstavi Alica]. Pogledal je k hiši kjer je stanovala in si z vžigalico prižgal cigareto. S krožnimi gibi ročaja je odprl okno in jo ravnodušno vrgel na tla. Zaprl je okno. Glavo je lahno naslonil na sedež. Z očmi se je zazrl v njeno okno in močno potegnil cigareto. 

Okno je osvetljevala bleda svetloba. Na obrazu se mu je narisal širok nasmeh. Pogledal je predse in naredil še par zaporednih kratkih dimov. Pogledal je v sedaj temno siv strop starega avtomobila in delal dimne obročke. »I put a spell on you because you are mine …« Kako mu je prijala ta Nina Simone. Zapel je z njo. Na ves glas. Smeje. Po volanu je začel udarjati v ritmu glasbe. Glava se je gibala levo in desno in sledila toku užitka ob glasbi. »And I don't care if you don't want me …« Pustil si je, da se je pesem končala.

Segel je na desno stran in iz prednjega predala vzel zadnje pismo. 23.5.2013, London.  Za nekaj sekund ga je samo gledal. Še zadnjič je potegnil cigareto in jo ugasnil – na pismu. Na njegovem imenu. Takoj mu je postalo žal. S hitrostjo ga je odprl in ponovno prebral.

»Tebi.

Skoraj cel dan mi je že dolgčas. Dela danes ni veliko. Zato ti pišem. Kako ironično, kajne? Še ko bi si lahko odpočila od pisanja, pišem. Ampak pišem tebi. Saj sva se nazadnje slišala pred tremi tedni. Popila sem že tri skodelice zelenega čaja in odštevam minute, da bo ura pet, da lahko grem domov. Ashley me vabi na pijačo v pub, a nisem ravno pri volji. Utrujena sem in slabo se počutim. Spet eden tistih dni, ko je nekoliko huje. Saj veš. Zdaj bi raje s tabo spila tisti sladki muškat v tistem baru v megleni svetlobi. 

Nič ne pišeš. Imaš gužvo? Spet delaš nadure, ker 'nekdo mora'?  Mi še vedno tako očitaš? Napiši mi nekaj. Karkoli. 

P.S. Jack je danes spet zamudil na sestanek. Za razliko od prejšnjega meseca, ko je imel oblečeno eno zeleno in eno rdečo nogavico, je danes imel obe črni in, sodeč po njegovih besedah, ni bilo spet naporne noči v pubu. Cel kolektiv mu je smeje zaploskal. Res vedno poskrbi, da sestanki niso suhoparni. Včasih se sprašujem, če tega ne dela namerno. 

Piši.

Tvoja.«

Hotel ga je zmečkati, a si je hitro premislil. To niso bili srečni časi, a bila je – ona. Zdaj, v hladni jesenski noči, je po tolikem času spet bil tukaj. In ona. Ni mogel oprostiti sebi, še manj pa njej. Povedala mu je šele, ko je odpotovala v London. Po dveh mesecih, v enem prejšnjih pisem. 

Še enkrat je pogledal pismo, ki ga je držal v rokah in nato njeno okno, v katerem je spet bila svetloba. Zdramil se je. S sunkom je odprl vrata avta in tekel proti njeni hiši. Pozvonil je dvakrat. Brez odgovora. Nato še dvakrat. Rahlo je odstrla zaveso nekaj metrov stran od vhodnih vrat in pokukala skozi okno. Ko ga je zagledala, je spustila zaveso in se nekoliko umirila, čeprav ji je srce razbijalo in ji je adrenalin prežemal celotno telo. Velika svetlo rjava kuverta je bila mokra od njenega potu. Počasi je odprla vrata.

Njun pogled je bil dolg in iskren in poln žalosti in bolečine in nekega pričakovanja.

»Klical me je doktor,« je rekla počasi in nezaupno nadaljevala, »in naj bi imel nove rezultate. Zato kuverta.« Gledal jo je v prestrašene oči in jo ljubeznivo prijel za roko. 

Nasmehnil se je. »Obleci se. Vabim te na najin sladki muškat v najin bar. Pod megleno svetlobo.«