Moja modro-rumeno-vijolično-rdeče-črna kolena

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

 

Če bi tistikrat vedela, da »samo par šusov si popravim, pa bo« nikoli ni pomenilo nič drugega kot samo nepotrebno odlašanje, bi se verjetno lažje sprijaznila. Ne bi imela takšne s(i)le, da se moram končno moram v plesno šolo. Latinskoameriški plesi zahtevajo partnerja, jaz pa nisem mogla naumiti nikogar drugega kakor Klemna. Imel je ritem in užival je v plesu. Ko sem ga v začetku srednje šole vprašala, če bi z mano plesal latinskoameriške plese, je bil takoj za. A na koncu se je izkazalo, da je raje ostal zvest svoji -harmoniki.

V času priprav na valeto sem si vbila v glavo, da hočem plesat. Uživala sem nenormalno, še posebej, ko smo plesali jive, ki je podoben svingu, le da je hitrejši in zahteva močno gibanje bokov. Domov sem prihajala nabita s pozitivno energijo in nenormalno dobrim filingom. To je to! To hočem. Po Klemnovi zavrnitvi sem poklicala na plesno šolo in rekla, naj mi oni najdejo partnerja. Dala sem jim podatke o starosti, višini in teži in nato čakala. In čakala. In čakala. Dokler nisem čakala tako dolgo, da sem že skoraj pozabila. Hip-hop delavnica na šoli pred valeto mi ni ustrezala, zato sem šla samo parkrat. Plesna skupina, ki jo je učiteljica zasnovala v tretjem razredu, je bila super, ampak nikoli nisem bila prepričana, kaj dejansko plešem. 

Vso energijo, ki sem jo premogla, pa sem morala nekako spraviti iz sebe. Zato se je pač zgodilo, da sem prvi dve leti gimnazije po intervalih učenja nabijala Green Day in njihov American Idiot album. To je bilo učenje-nabijanje-učenje-nabijanje-učenje-nabijanje. Mama je bila precej prizanesljiva in me je razumela, a včasih se je zgodilo, da je potrkala na vrata in zaspana skoraj rotila, naj zmanjšam nabijanje in petje, ker jo začenja boleti glava. Ko so se Green Day pridružili še Marilyn Manson, In Flames ter Within Temptation, sem malo znižala povprečno glasnost. No, razen pri Within Temptation, ker je to le simfonični metal in zato malo bolj mehek. Občasno sem si še vedno zavrtela set CD-jev z rock'n'rollom in plesala praktično po celi bajti. Na faksu sem spet poskušala plesati in se dokončno prepričala, da hip-hop ni za mene.

Zdaj, pri svojih štiriindvajsetih pa sem se našla v jazz baletu. Od treningov (še) nisem pobegnila, kar je dober indikator za naprej. Mogoče je k temu prispeval tudi prvi nastop.

V sobi, kjer smo čakale na nastop, je bilo kot v filmu. Dolga miza in nad njo ogledala z bučkastimi lučmi rumene barve. Na mizi pa kaos: nahrbtniki, obleke, vrečke z dodatno obleko, make-up, bonboni in enormni ajdovo-čokoladni keksi, ki jih je spekla ena izmed plesalk. 

Ker je bila naša tema Noč čarovnic, smo se v njih tudi morale preleviti. Topirale smo si lase in z lakom zasmradile celotni prostor, v katerem je bila še druga skupina plesalcev. Po petih minutah smo ugotovile, da so nam frizure razpadle in začele smo znova. In nato še črne ustnice. Črna maska in bela obleka. Nato še vaja določenih plesnih gibov in raztegovanje. Šale in smeh. Nervozno kukanje skozi majhno lino, kjer smo imele vpogled na celotno predstavo. »Kateri so na vrsti zdaj? Kdaj smo me? Jooooj, malo še, pa gremo! Tak ne vemo, malo še bi mogle vadit. Še kaka dva tedna. Eh, saj pa vemo. Saj smo vad'le. Tri mesece!«

Če smo se na generalki na odru tresle kot šiba na vodi, bile neskordinirane in po vrhu še nekoliko zmedene, je nastop pred dejansko publiko bil fenomenalen. 

Ne vem zakaj, ampak ko sem stopila na oder, sem se pomirila. Za rjuho, ki jo je držalo par plesalk, sem se samo nasmejala, ker sem vedela, da sem na to čakala toliko let. Od osnovne šole. Soji luči so se prižgali in oči so bile uperjene samo v nas. Občutek je bil naravnost nadnaraven. Tri minute so v resnici bile kot tri sekunde. 

Proti koncu nastopa, ko sem stala čisto pred publiko, sem opazila še dva profesorja iz faksa, kako sta se spogledala in z glavo v pozdrav mignila proti meni, ko sta me zagledala. Nasmejala sem se, a skoraj pozabila plesati. »Bravo, Maša! Nehaj in pleši, ne bulji v ljudi!« sem se zdramila in hitro nadaljevala s plesom. Ko smo potem prišle iz odra, sem se morala nasmejati sama sebi.

In najboljši del pri celotnem nastopu? Bučen aplavz in pogled na nabito polno dvorano. Trenutek, ki si ga vtisneš za vedno. Takrat sem se zavedla, da moja uboga boleča in modro-rumeno-vijolično-rdeče-črna kolena niso bila zaman.