Narobe svet?

 

Misli v glavi mi švigajo v vse smeri. S hitrostjo, ki je ne uspem dohajati, kaj šele, da bi jih prehitela ali se za trenutek ustavila. So kot vrsta odmevov, ki se neutrudno vrstijo en za drugim in za sabo puščajo pridušen zvok, ki se počasi spreminja v kaos. Če je kaos dober ali slab, trenutno ne znam presoditi. Sprašujem se, če se je tudi Alica v Čudežni deželi počutila nekako tako kot jaz. 

Muzikal, ki je trajal več kot dve uri, me je posrkal. Sedela sem na stolu in živela dogajanje. Svet okrog mene je izginil, ostale so samo moje misli. Nastal je nov svet. Tako živ, lahkoten in resničen – tako zelo, da je postal pravljičen. 

Predstava, ki je ponudila z barvno paleto, ki jo vsak riše na svoje platno. Z iskanjem samega sebe, radovednostjo in odraščanjem smo skupaj z Alico rastli tudi mi. Ponovno. 

Iskati smisel v vsem okrog nas je v nas. Nenehno iščemo odgovore – še več, zahtevamo jih. Ne sprašujemo zakaj. Želimo absolutnost odgovora. Želimo varnost. Želimo stabilnost. Gledamo nazaj in spet naprej. Gledamo svoj svet in gledamo tuj svet, svet nekoga drugega. Najdemo se v svojem in tujem. Sprašujemo: zakaj. Iščemo moralo – povsod, ker to je v nas. Smo nervozni in včasih smešni, a dovolj samozavestni, da dosežemo to, kar želimo. Svet je nesmisel, ki se osmišlja. Svet je smiseln nesmisel. Alica se išče v najdenju in najde v iskanju. Živimo v paradoksu.

Ves ta paradoks mi je plaval pred očmi vse do prihoda Srčne kraljice. Takrat sem začutila neudobnost stola in začela mencati. Do zdaj sem kakor sanjala, a sedaj sem se zbudila. Ni bila za to kriva njena kričeče rdeča obleka, njen samozavesten korak in vsemogočnost. Bila je ona sama – hladna, nezadovoljiva in avtoritativna. Želela je to, kar je želela – za vsakršno ceno, oziroma bolje, za ceno vsakogar. Njena trpkost ni uvidela sladkobe Alice. Njeno krhkost, dobronamero, nedolžnost in, predvsem, sprejemanje vseh, tudi nje. Ker Alica je uvidela – Srčna Kraljica je »samo zavitek kart.« Da, vsi smo tudi Srčna Kraljica. Toplo in hladno. Črno in belo. Nasmehnila sem se, kakor da bi ponovno našla odgovor na novo vprašanje. Nato sem se zavedla, da sem ga že tolikokrat našla. In spet izgubila.

Zamišljena sem spet za trenutek skočila v realnost.  Njeno petje je zadonelo po vsej dvorani. Oči sem še bolj odprla in se nagnila naprej. Močan glas je zadonel, njen korak je postal še trdnejši. Vsako besedo White Rabbita sem ne le slišala, ampak tudi videla. 

To je predstava. Eksplozija občutkov in naostrenost vseh čutov. Predstava, ki ponudi odgovore, jih zakrije, postavi novo vprašanje in spet zavije v mističnost. In ponovi vajo. Predstava, ki te preizkuša. Predstava, ki je labirint, a vendar tako jasen. Alica v Čudežni deželi Druge gimnazije Maribor.