Ko grem v Mariboru ven

 

Zgodaj zjutraj. Ura je ob treh ali štirih. Kakšnih sedem ur nazaj se je začelo. Tako, po protokolu. Najprej tuš, potem outfit, ki se nujno loči od tistega v ponedeljek, sredo, četrtek in nedeljo. Nima veze, če na faks hodiš oblečen v prvo stvar, ki jo zjutraj uvidiš v omari – torek, petek in sobota potrebujejo tvojo pozornost. In od ostalih. Make-up. Tak, da se pred ogledalom gledaš dve uri ali pa maksimalno petnajst minut. In dišeč Dior, Channel ali podoben fake. Pritisk dva krat in še enkrat toliko za ziher. Ja, danes dišiš kot dama, ne kot Katy Perry. Danes si kot Hugo Boss, ne pa Iglesias s čepico. Predzadnja postojanka – ogledalo. Da oceniš, če je vse tako, kot mora biti. Še zadnji check pred tistim čez par minut. Nato ključi in študentski skupni prostor. Aja, pa še domska. Ker če je ni, adijo. Zjutraj nočeš pogovora z varnostnikom o lokaciji in razlogih neimetja lastne domske izkaznice. Ne. Ker se ti takrat mudi na zadnjo postajo – soba, kopalnica, wc školjka. Ne nujno v tem zaporedju.

Skupni prostor. Prvi del ekstaze. Evo, Lidl, spet si nas rešil. Dobro, da te mamo. Pa še pretegnit se ni potrebno preveč, da te dosežemo. E, to je to. Najbolj poceni vino in še cenejša cola. Glavno, da je. Samo, da je tekoče. Pa kak čips, da pol res samo ne pijemo. Zdaj je na plano pritekla sreča. Dobra podlaga preden se odpraviš naprej. 

Zdaj si že nalit. In tvoja klapa. En bolj od drugega. Bolj se zibljemo, rajši se mamo. Pozdravljamo se vsepovprek in smo najboljši prijatelji – BFFFFFFF. Ja, for ever. Edini for ever, ki šteje pičlih sedem do osem ur. Zdaj se pogrešamo, obujamo spomine od drugih noči, ko smo bili še bolj naliti. To je to. Tak se gre vun. Ne pa na deci redečega in na pogovor.

Ja, smo že na poti v drugo ekstazo. Zato pogovori o lokaciji – kam sploh gremo. Stvar ni tak preprosta, ker zahteva nekaj logistike. Gremo prvo v Kaos? Tak' malo, samo pogledat, če je kaka duša tam. Pa mogoče še odšpilamo biljard, če ne bo gužve. Eh, pa kaj boš z biljardom. Gremo dalje.

Trust? Ne, tam je preveč gužva. Gremo v Fuego. Ker relativno blizu sta še Patrick's in KMŠ. Ubijemo najmanj tri muhe na en mah. Kaj boš najprej v Kaosu, pol pa se plazil še dol do Glavnega trga in Poštne.

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

Fuego. Latino muzika. E, zdaj pa smo lahko Iglesiasi, samo brez čepic. Naročimo dva litra cuba libre in mojita. Malo plešemo, pogovor je zdaj prisilno odveč, ker se itak ne čujemo. Razen, če se deremo en drugemu v uho. Pa saj si bomo več povedali, ko gremo v KMŠ.

KMŠ. Najprej vstopnina. Takšna, simbolična cena 2€. Jao, še 50 centov dodaš pa maš že jeger colo. Pa dobro, zdaj smo tu. Zdaj te gremo notri. Ja, eno jeger colo bomo danes manj spili, ker 50 centov je še garderoba. Zdaj tak ni druge. Bomo pač tu do konca, ker smo itak preplačali vstopnino in garderobo. Gužva. In Erasmusi. Komerciala nabija. Pojemo na ves glas, ker zdaj nabija naša himna. To je to. Kelnarci naročimo par bambusov. Zdaj je fajn, da preklopimo na bambus. Plešemo. Kot da smo prvič zunaj. Naj nas vsi vidijo, da obvladamo. Smeh. Režanje. Alkohol deluje.

Nihče se noče več premakniti, ker je tukaj že preveč ekstazno stanje. Bomo Patrick's prestavli na naslednji teden. Spoznamo nekaj novih ljudi, kar se ne zgodi prav pogosto. Večinoma Erasmuse. Se nam še par duš pridruži. Spoznavamo se z vrsto trivialnih vprašanj:  kam hodiš na faks, kaj študiraš, kako vidiš Maribor, kakšni se ti zdijo ljudje. Mogoče si izmenjamo kontakte, da se vidimo še kdaj ali da se zmenimo za kavo. Poteza, ki jo vsak z veseljem sprejme, realizira pa le peščica. Pa dobro, vsaj žurali smo ga na polno skupaj.

Počasi postajaš utrujen in začneš misliti le še na toplo posteljo. Posloviš se od vseh znanih in neznanih obrazov in odvihraš domov. Pred Štukom te omami vonj po svežem kebabu. Še ena postaja. Odpreš denarnico in upaš, da imaš še kaj drobiža. Še ravno toliko je ostalo. Super. Še dobro, da imamo tale Fast Food pri Štuku. V hladilniku je ponavadi tako ali tako samo kak jogurt in kos kruha od popoldneva. Z zadovoljstvom vzameš vrečko s hrano in prispeš do vrat študenta. »Domsko, prosim.«