Alica v čudežni deželi. Z miško, ki jo odpre za nadaljnje dogodivščine

 

Petek. EST na Drugi je že sedmič odigral, odpel in odplesal letošnji nov muzikal Alica v čudežni deželi. Alica z ekipo nas popelje ne samo skozi zgodbo in štiklce, ki si jih žvižgaš še teden po tem – ja, predstavo sem si ogledala drugič, in tudi sedaj ni nič drugače, čeprav je danes šele nedelja, pač pa tudi skozi najbolj nore dogodivščine, ki pa skozi gravitacijo privlačijo najbolj zanimive ali pa če hočete, absurdne pripetljaje in spoznanja, vedno bolj, ko se bližamo h koncu oziroma samemu začetku zgodbe. Torej takrat, ko Alica zopet leži na prikupnem piknik prtu.

A zdaj k English Student Theater. Usklajenost, zagnanost in pa seveda talent. Vseh. Nisem si mogla, da ne bi opazovala tudi skozi oči profesorice, saj kar nekaj dijakinj in dijakov tudi poučujem. In ja, bila sem navdušena. In ponosna, da učim take nadobudne in ustvarjalne glave. Kaj vse zmorejo! Skozi dramske like, ki jih isti posamezniki in iste posameznice igrajo tudi v različnih vlogah, pa se je moja pozornost po začetni nalogi, fokusirala na miš. Malo miško. Ali kar na Milo Kotnik. 

Če me s čimer lahko prestrašijo, je to miš. V najhujšem primeru je to podgana. Če bi mi jo prinesli v fizični obliki, živo, bi me kap. Resnično. In kričanje, da bi bilo verjetno živega glodalca tudi samega na mestu konec. 

In sedaj dobim miš. Inkluzivne motnje je treba reševati ravno tako. Alica je za pot, na katero se je podala, morala počasi odrasti, se prepustiti toku in najprej zaupati. »Bildungs« trenutek je na začetku kot iniciacija. Alica je prestrašena, krhka in njene solze napolnijo polje, ki kar naenkrat postane jezero polno perjadi in male miške. Hm. Alica se je ne ustraši. Začetna otežena komunikacija tudi ne. In miš ji s tenkočutnostjo in mirnostjo zapolni praznino, ki je nastala na poti v odraslost ali pa kar v čudežno deželo. Miš s komadom banda The Who Baba O'Riley, ki sovpada s kontekstom in govori ravno o poti najstništva, Alico toplo popelje skozi trenutke, ko se posameznik lahko zlomi in ne potrebuje nič drugega, kot preprosto pustiti sebi, da je to, kar je. In ne rabi nič drugega kot to, da se potolaži in gre naprej. Pa tudi skozi puščobo. 

EstAlice_Rudl-6773.jpg

Miš. In ne miška. Ja, zelo razumevajoča je. Tudi takrat, ko si Alica zaželi svojo mačko. In se miš razjezi in panično spusti iz sebe vso sovraštvo in odpor do svojih nasprotnic. Občutek olajšanja in odtekanja časa se zgoščata in ostrita, saj začetni dvom v neznano postaja vse manjši.

In ko Alica po svojih krčenjih in nekrčenjih opravi še obred tolažbe in se znajde na polju samih jagod, se prave nenavadne dogodivščine lahko vedno bolj začnejo. Stopnjevanje nonsensa, a meni osebno spraševanje odraščanja – preoblikovanja in preobrazb samega sebe skozi različna obdobja. In ja, čudežna dežela ne doleti le sedemletne Alice. Je del nas. Sleherni dan.

In tudi miš ni nujno strašna. In je lahko vredna zaupanja in občutka empatije.