Poezija in video in sprehod in Erdmanka sto let kasneje


 

Napolnim se z dihom. In spet in spet. Malo zamujam. Nase nadenem še štunfe, ki so na srečo (dragi Cigler, ki te drugače sicer ne razumem ali pa zgolj ne maram, je sreča v nesreči tule pravšnja) bili strgani le na peti. Potrošni material, za katerega bi drugače naredila tako, da bi raztrganine dobile svoj vzorec. Nimam se časa vedno ukvarjat, kaj pač dam nase. Sekanje dreves za Cosmopolitan je resnična izguba vsega.

Potem zaklenem vrata in se napotim proti inkubatorju. Z veliko. V stilu Nah neh nah Vaya con dijos pač. Rajcig, a hkrati ravno prav sofisticated, pač ker mi stil samsara in podobne finte ne sedejo.

Dospem. Malo v pričakovanju, kaj imajo ponuditi tokrat. Poezija plus videi. Drugič. Prvič, pred dvema letoma, so bili v omami in sveži ekstazi ljubezni. In bolj malo vem, kateri videi so me takrat nagovorili. Čeprav sem takrat, v Media Nox, šla še enkrat. Spomnim se zgolj poezije z ulic, ki me je vabila, da sem jo prebirala večkrat.

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk

Na glavnem trgu se z ulično predstavo počasi končuje teden otroka. Začutim, da je konec tedna. In s tem začetek kulturnega dogajanja, ki je čez poletne mesece spalo. Za uvod torej Videopoezija. Kaj mi ima ponuditi, sem lahko mestoma zasledila že preko tedna – plakati poezije, ki so veliko bolj kot reklame sekale s svojimi besedami ali pa zabadele kot voodoo lutko naravnost v mozeg, saj so namesto reklam dosti govorljive in globinske. Gre za projekt Nina Flisarja Poezija na mestnih ulicah. Če imajo avtorji projekta kaj pri psihologiji reklame, ne vem. A izbor, ki so ga naredili Petra Kolmančič, prej omenjeni Flisar in Jan Šmarčan, desetih pesnikov, sem na to posumila.

Nato smo počasi pricurljali noter – pomenki so storili akademskih nekaj, in vse skupaj se je začelo. Tema in ekran. Petra in Nino sta predstavila vsak del posebej – avtorje videov in pesmi, nato je sledila predstavitev – vsaka pesem je imela svojo zgodbo. Narejeno kot skladanje dveh likov – sporočilnost pesmi in posnetki so dejansko naredili svojo zgodbo. In to si lahko še enkrat ogledaš. In še enkrat. Namreč na vsakem plakatu je koda (projekt Ar libris), ki ga povežeš s pametnim telefonom. Zavrti se ti video in poezija ima že drugačen pečat sredi ulici. Kot zgodba v zgodbi.

Potem je sledila kratka pavza z zdravim obedom in požirkom. Farbanje same sebe, da pijem rdeče vino za boljšo kri, je imenitno opravičilo za to, da alkohola zdaj ne bi. Ker lahko hitro postanem še bolj nadležna. A to potem ni več moj problem.

Sledil je sprehod skozi mesto do posameznih plakatov. Preizkušanje tehnologije in branje pesmi. Dva v enem, pa še prijetno druženje in kramljanje – več kot odlična ponudba literature za dialog poezije z bralci.

In sedaj – pametni telefoni. Ker ga nimam, temu pripomoreta moja analognostin non šalanten odnos do tehnologije. A s tem ni konec videov. Tu imamo najmanjšo galerijo v mestu, mali ekranček kot bankomat, ki je zraven najbolj navijaške trgovine v mestu. Za tiste, ki tega ne veste – blizu Mladinske knjige, osrednje mestne knjigarne, na stranskem delu stavbe.

Pot zaključimo v podhodu, kjer je nevemkaterega leta pisalo Zeleno, ki te ljubim zeleno. Lorce ni bilo več. Šmarčan je v svojem stilu ob svojem plakatu prebiral nadaljevanje pesmi. Mislim, da je nekdo rekel, da se bo zagotovo vpisal v literarno zgodovino. K temu naj še dodam, da imajo možnost in potencial tudi ostali sodelujoči pesniki – Denis Škofič, Petra Kolmančič, David Bedrač, Lucija Mlinarič, Lučka Zorko, ki so del mariborske pesniške scene, ki vedno bolj preganja to tesnobnost, kdo je tukaj boljši – Ljubljana ali Maribor. Ter seveda Anja Golob, Tomislav Vrečar in Veronika Dintinjana, Dejan Koban, ki sta literarno z Mariborom tudi povezana.

Prav tako pa tudi ideja in vsi filmski-video ustvarjalci. In naj še kdo reče, da poezija ne postaja popularna. Če je koga strah, da bo zaradi tega postala banalna, mislim, da je to odveč. Tlačiti verze zgolj med platnice ali pa zavijati besede v ideje večernic v stilu utilitarizma, sta večji neumnosti kot karkoli drugega.

Za podaljšek večera nas nekaj menca glede zaključka projekta Lift me up, saj bi tam pesmi prebirala Jana Putrle Srdić, pa sta Prekmurca, simpatičen parček, ki sem ju končno videla po dolgem času in nekdanji sošolec, veliko bolj mikavni, da gremo po nekaj zaprtih slaščičarnah, končno v Iglu na šopiranje s sladkorjem. Kaj češ, junk generacija bele smrti. In zgroženost, da sredi Maribora še tega ne moreš početi. In to v petek zvečer. Fant in starejši kolega sarkastično pripomnita, da bi pivo in kebab dobili povsod.