Industrija in sivina


 

Ne vem več, kateri dan je bil. Pač eden izmed tistih dni, ko sem zjutraj naletela na članek o brezposelnosti. Stanje, ki je kruto, ne ozirajoč se na populacijo, je regionalno ob bok potisnilo še posebej podravsko regijo. Špica je Maribor. Če sem kot otrok, tam nekje v tretjem razredu osnovne šole, prvič slišala za odpuščanja v kraju, od koder prihajam, ko so sošolke zardevale, ker niso do roka poravnale malice in je nekaj mojih sorodnikov do danes ostalo na borzi ali pa so jih potisnili v tretjo kategorijo, če so imeli srečo tudi v penzijo, sem se podobne situacije začela zavedati pred nekaj leti. 2008 je umetno ustvarjena recesija prinesla novi val zapiranja podjetij. Zaprt ventil za nemški trg je ožel slovenske tovarne, tiste, ki so imele izhod za Rusijo, pa obdržal na repu, da je še vsaj nekaj firm, ki so preživele. A prava recesija je zadela do konca – pred odpuščanjem pa niso v nevarnosti le delavci, temveč kdorkoli in kjerkoli. Če do zaposlovanje seveda sploh pride. Če si nekaj let na Zavodu za zaposlovanje in se mučiš z izpolnjevanjem obiskov pri tetah, ki se ene bolj in druge manj, posvečajo svojim strankam ter njihovi resni prihodnosti in tako opraviš dolžnost, ki se ti zdi že včasih tragikomična. A dovolj o teh tesnobnih občutkih. 

Vseeno se mi zdi smiselno postaviti v ta kontekst Maribor. Prvič. Nekdanji jugoslovanski Manchester v industriji, pa tudi Liverpool v glasbi, če že hočete, je ustvaril val priseljencev, ki so z vasi prišli v mesto – koliko je postalo proletarsko, zaenkrat ne bom razpravljala – obsojati prednike, da so bili kmetje in da Maribor pravega, slovenskega meščanstva nima ali je zreducirano med Tomšičev drevored, hm, je isto kot to, da so pravi Ljubljančani redki. Ali pa da živiš na vasi in imaš starše brez kmetije, vendar z redno službo in s tem očitke, da so leni, ker si ob večerih vzamejo čas in sedijo ob hiši, medtem ko drugi vaščani pridno opravljajo delo v hlevu. Vendar je to druga zgodba. Kjer linčajo lejzbike in obsojajo geje, ki jim prepovedujejo istospolne zveze z otroki in to tisti, ki se sicer pijani zvalijo na ženo, vmes pa pravijo, da lahko otrok odrašča le v okolju, kjer ni homoseksualcev, otroke pa tu in tam pritisnejo ob steno, so primeri, ki so v klerofašističnem okolju dobro znani. Žal. Če Maribor kaj v tem odstopa, ne vem. V mestu je vsak zase anonimen in se te zgodbe izgubijo ali pa niti niso pomembne. 

Tu so drugi problemi. Črna statistika. Brezposelnost. In sedaj v Maribor. Že pred razpadom Jugoslavije so podjetja začela zapirati vrata. Še huje je postalo po osamosvojitvi Slovenije. Nekoč sem na vlaku prisluškovala starejšemu gospodu, ki je dejal, do so tovarno, kjer se bohoti Baumax, tri leta pred postavitvijo tega sedaj že skoraj zaprtega trgovskega »mogotca«, načrtno uničili. In koliko takih zgodb o nekdanjem uspehu in sedaj zatonu se pojavi tudi v literarnih zgodbah, kaj šele v zgodbah posameznika in družine, ki so to okusili na lastni koži. In če so pred leti govorili o intelektualni sivini v tem mestu, o tem pisali oziroma razpravljali v skupinskem intervjuju v Dialogih, ki je bil kasneje objavljen na spletni strani Zofijinih ljubimcev, pa v poprej raznih esejih mariborskih literarnih avtorjev in romanih, lahko rečemo prav tako o množični sivini marsičesa. Tako tudi o sivini obrazov, s katerih se razžira obup. Koliko več ga še mora biti v vsakem posamezniku. Koliko več za štirimi stenami, ko je treba skupaj potegniti za položnice in obleči celo familijo. In potem otroci, ki v tem brezupu odraščajo – kam pa jih naj pripelje zrenje v nebo, če itak nikoli ne bo boljše? Edina rešitev je najverjetneje ta odprt duh in skoraj prehitro sprijaznjenje s tem, tako pač je, kaj češ.

Ne vem, kam vse to skupaj pelje. Drugič. Maribor je vendarle bil prostor za diletante v smislu Jurčiča in Kajuha. Pa sta znala narediti marsikaj. Pa Voranca, ki sedaj bistroumno sedi in čaka, da se ta duh, ki ga je začel opisovati še posebej v Jamnici, ko so ljudje s hribov raje odšli v mesto. In se po možnosti uprli politični ideji svojega očeta, kot je to storila ena izmed njegovih književnih oseb Ladej. Čeprav v tem romanu najdemo duh po krvi in zemlji, je vseeno tudi kritična nota.

Zakaj je torej tako lahko biti potrt in se oklepati starih spominov? Da so politične vodje v šestdesetih prisegale na težko industrijo in s tem zamudile priložnost, da bi sledila takratnim tovarniškim trendom, postajala konkurenčna in na ta način rastla, je eno izmed dejstev, ki priča o zaprtju. A kapitalizem, ki je videl profit v postavljanju velikih nakupovalnih središč, tudi. Ampak kako naj ljudje, ki nimajo nič, kupujejo? Seveda lahko – sprehod po trgovskih centrih priča o tem, da ljudje še lahko. Ali pa jim preprosto razni umetni –park-i prikazujejo idilo, ki priča o uspehu, za katerega upajo, da ga bodo kdaj dosegli. Kako, se še ne ve. 

Vseeno pa je nekdanje švercanje čez mejo končano. Danes čez mejo hodijo le še v Ikeo. Ker je fino in fancy. Nisem še bila tam in zaenkrat te želje niti nimam. Skrbi pa me, kaj bo zraslo iz peskovnika, ki že zdaj posluša travme o vseh mogočih neizhodih. Val 202 in Predin sta me ravnokar opomnila, da je to res pomembno.

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk