List


 

Danes sem potrt. Pod menoj polomljene letve, pred menoj prazen list, nad menoj polna luna. Vse troje mi onemogoča spanec. Noči so temnejše kot kadarkoli navkljub polnemu mesecu, osamljen sem. Misel, tečnobna kot muha, pa mi nenehno brni, tam na sredi poti med zavestijo in vakuumom. Tavam; telesno ves prebolel. Tavam; duša me boli. In srce. Vse je šlo nekam. Nekam nazaj, kamor čas naj ne bi potoval. Nimam moči, da bi prenehal misliti o preteklosti. Postajam težak, ki se več ne znajde na obličju Zemlje. Bo sploh kdaj tega konec? Ali bom našel energijo in moč, da zabijem letve, da se list napolni z dušo in ljubeznijo? Kdaj bo grozno belo oko nad menoj začelo crkavati? 

***

Bila sta še dva tedna pred božičem, jaz pa sem kipel od samozavesti. Soba je bila tista ta stara v zelenem. Vedno sem pravil, da me zelena živcira, dejansko pa me je napajala z navdihom, željo po življenju in mladostjo. Imel sem majavo mizo, ki se je tresla, ko si začel pisati. Tolikokrat prekleta, a na koncu vzljubljena. In čečkal sem po njej. Nenehno sem mamo, ki me neizmerno ljubi, s tem spravljal ob pamet. A zavedal se tega nisem. In imel sem zložljivo zofo, ki je služila kot postelja. Nobenih lesenih letev, zgolj hladno železo in poskočne fedre. Bila je nekoliko trša, kar mi je prijalo. Na njej sem pregledal na tisoče ur filmskih uspešnic, prebiral zbirke fantazijskih novel in se na njej tudi zapletel v prve spolne podvige. 

Pisatelj bom, sem sanjal. Sprejet na delavnico kreativnega pisanja. Še vedno sem bil v oblakih. Tam zgoraj, tik pod luno. Mislil sem, da sem vse, bil sem pa nič. Aroganten, preveč samozavesten, misleč, da sem velik jebač. Kje pa! Rekel sem, da bom izdal knjigo, ta pa se je pisala sama. Rad sem izpostavil, da sem pisatelj, napisal sem tekst, včasih dva na teden. Malo resnice, malo laži, delil po socialnih omrežjih, dobil tistih par bogih lajkov in kakšno pohvalo v zasebnem sporočilu. Zakaj pišem? Da bom slaven in bogat, ko bom svoje delo prodal kot cenena kurba hollywoodskim producentom. Da bi dobil veliko deklet, ker znam pravilno obračati besede. Pozabljal pa sem na začetke. Na zlomljeno srce in hlipajočo dušo, ki je zelo slabo in slovnično nepravilno izpisala prvi sestavek. Ker sva končala z edino punco, ki sem ji v življenju rekel, da jo ljubim. Leto in pol kasneje pa sem se začel nasmihati dekletu iz prvega letnika. Danes, mesec in pol kasneje, sem zaradi nje zopet potrt.

*** 

Zadnji vikend pred božičem sem odšel k očetu. Kot ponavadi sva jedla sva nezdravo. Vikendi v Kamnici me pogosto sprostijo, nemalokrat pa me tudi povsem spravijo iz tirnic. Oče namreč nima wi-fija, mobilni podatki pa so počasnejši od polža. Kar naenkrat sem odsekan od virtualnega sveta, znajdem se v preteklosti, v naravi. 

Hiša, v kateri sem živel od rojstva, graba, senca in oče, kateremu premalokrat povem, kako močno ga imam rad in da je praktično moj edini vzor, edini guru, ki me vodi skozi življenje s svojimi nasveti. Pozabim na vse, skupaj pa gledava smučarske skoke in nogomet. On Prevca, jaz Messija. Pa mi pravi, da naj tudi na roko kdaj kaj napišem. Najprej nimam volje, menim, da vzame preveč časa, pa še neučinkovito je; napake se popravljajo težje. Zvečer, ko pa mi skozi podstrešno okno sije polna luna pa vzamem list papirja in kuli. 

Pred mano se pojavi njena pojava. Ne vem, zakaj. Niti imena ne poznam, zgolj nasmehnem se ji, ko jo srečam. Ona pa me pogleda, kot da me bo ubila. Toliko besed in lepotnih presežnikov sem imel za napisat, na listu pa ni pristal niti en. Poskusil sem, pa se mi ni zdelo dovolj popolno in izpiljeno. Ne. Raje sem šel natipkat' napol fikcionalni tekst: »Eks za eks, ker sem svinja pijana.«

Doma me je čakalo presenečenje. Nič več majavih omar in pisalnih miz. Niti odtenka travniško zelene, kavča/postelje pa več nisem videl. Naj se sliši še tako bizarno, a takrat je v meni nekaj preskočilo. Ni odšla zgolj moja soba, odšla je moja mladost, ves ego in napuh, skrit med starimi vzglavniki, se je razpršil. Iskal sem ga, našel ga več nisem. In postelja, velika za dve osebi, s prekletimi lesenimi letvami je odražala novega mene. Bolj modrega, vendar brez tiste igrivosti in tistega navdiha. Priznam, da sem mislil zajokati. Mami sem se zahvalil, duh pa mi je besnel. Čemu je to storila? 

***

Sonce je še vedno vzhajalo na vzhodu in zahajalo na zahodu, luna pa se je ponovno polnila. Novo leto je bilo mimo, hvala vsem (ne)obstoječim bogom. Jaz pa sem se, ko sem utrujen prišel iz šole, vrgel na posteljo. Škrc. Zaškropotalo je in vedel sem, da bom najebal. Nikomur nisem povedal, slišal jih nisem jaz, čutil pa je moj hrbet, iz dneva v dan, vsak dan, bolj boleč. 

Prav na tej polomljeni postelji pa se je zgodilo nekaj, kar je v oči povrnilo podobo starega življenja. Pisala mi je prijateljica punce, kateri sem se nasmihal že ta lep čas. Najprej sploh nisem vedel, kako ji je ime. Zdaj pa... »Ti si njej ful všeč,« mi je napisala. »Jutri v šoli jo moraš povabiti ven.« 

Najprej sem mislil, da sanjam. Potem sem prebral še vse skozi, dobil sem dovolj dokazov. Moralo bi biti res. Kaj pa imam za izgubiti?. Stari ego se je vrnil. Spet jaz, nasmejan in včasih celo hiperaktiven fant, ki pove vse, kar se znajde na koncu dolgega jezika. 

***

Polna luna v noči iz nedelja na ponedeljek. Spal sem malo, bil sem skorajda že zaljubljen, v glavi pa se mi je vrtel tisti film iz prihodnosti: KAJ BO, KO BO. Srce mi je razbijalo in težko sem požiral slino, ko sem stopil, do nje. Nasmejala se mi je, jaz pa sem mislil, da sem ji res všeč. Izmenjala sva telefonski številki. Sprva sem težko verjel, da bi se punca, kot je ona, zanimala zame. Pa sem začel verjeti in spet sem si začel ustvarjati utvare. 

Kličem prvič - brez odgovora. Situacija se ponovi drugič, tretjič in četrtič. Petič se javi prijateljica: »Lahko prosim nehaš klicat, ker je tukaj s fantom!« »Kaj?« vprašam ves v šoku, vedoč kaj se dogaja, a še vedno sem iskal izmišljeno resnico. »Pa kaj ti si tupast? Samo malo smo se pohecale! Pusti jo zdaj pri miru.« Prekinil sem. Znašel sem se na dnu temnega oceana. V grlu sem imel cmok, pekoča bolečina pa mi je razžirala prsi. Hotel sem celo zajokati, pa mi oči tega niso dopustile. Suhe, ne želeče se navlažiti za kaj takšnega. 

Skril sem se pod toplo odejo in razmišljal. O ljudjeh, ki sem jih prizadel. Puncam, ki sem jim zlomil srce. Lažeh, ki sem jih izrekel starejšim. Ne, tega nočem več. Stari jaz bo umrl. Naivnež prekleti. Nikoli ne bom milijonar. Nikoli ne bom slaven. Resnične ljubezni pa ne vem, če bom čutil. Vedno znova, kot osel grem na isti led. 

List papirja pa me je čakal na novi pisalni mizi. Nedotaknjen. Sedel sem ob okno, kjer sem v soju crkajoče mesečine zapisal: KAKO ŽIVETI. Ko bom doživel neprijetno izkušnjo, jo bom zapisal [po možnosti z vejicami, op. m.]. In probal živeti drugače. obratno. 

Zamenjal sem bombico v nalivniku in na prazen list zapisal prvo točko:

  1. NE IGRAJ SE S ČUSTVI