Jaz

Fotografija: Igor Unuk


 

Nekoč mi je moder mož dejal, da je uporabljati besedo »Jaz« -  egoistično. Seveda sem se najprej zasmejal in rekel, da kvasi bedarije in je nebulozen. Skratka, pogledal sem ga naravnost v oči in trikrat izrekel: »Jaz, jaz, jaz.« Njemu je bilo vseeno, saj je bil, kot sem že omenil, moder mož. A njegove besede mi kasneje niso dale spati, ta enostavna in mnogokrat uporabljena beseda Jaz, pa je nenehno poskakovala v center vrtinca mojih misli. 

Kdo sem jaz? Ne, vprašal se bom samo – kdo sem? Brez tistega zares povsem nepotrebnega jaza. Kaj sem? Kdo sem? Kaj je moj namen na tem svetu? 

Vsak se kdaj vpraša ta vprašanja. Povsem upravičeno in normalno za inteligentno bitje, kot bi naj bil človek? Meni potem priteče misel ali sploh sem, to kar mislim, da sem, ali pa sem samo iluzija, sanje spečega velikana. Ta morda sanja lucidno, mi – inteligentna bitja, ki se kličemo ljudje - pa samo lutke, katere premika(jo) prosto po Prešernu. Ne,odvrnil mi boš , razvili smo se iz opic, boš rekel. Šli bomo daleč pod zemljo, skozi prepletene korenine Darwinovega Linnejevega drevesa, do skupnega prednika. Iz njega, tega ničceličarja smo nastali, boš rekel. In zdaj nastopi famozna beseda. Vprašal bom, od kod je prišel on. Hočem povedati, da so pričkanja glede našega izvora zgodbe, katerih resnic ne bomo spoznali, pa naj se postavljamo na glavo. Tudi naš stvarnik je moral imeti stvarnika, stvarnik tega pa svojega. Graf nesmisla je tako neskončen, a tam ko bo neskončnosti konec, se bo ta stikal z začetkom. 

In če je življenje sklenjen krog, ima vse smisel. Mi, z našimi dejanji, imamo smisel. Vsak ima svojo misijo. Misijo, katere namen je prepleskati svet z lepoto, za kar štejem vsako pojavo, naj se za njo skriva poskočnost, veselje in pozitiva ali mrak, negativizem in smrt. Balans je potreben. Brez enega ni drugega. 

Pogosto opazujem ljudi, preučujem njihova čustva. Najprej so veseli, potem pa se nasmeh začne prelivati z zmedo, kar pa pripelje do žalosti. Tako naprej, tako nazaj. Polčetrta milijarda ljudi ima dober dan. Jutri, naslednji mesec, čez leto pa bo obratno. Usodi je nemogoče ubežati.

Poskušal sem, se upiral in iskal pozitivo. Pa ni šlo. Bil sem na dnu, dnevi so bili črni kot v najtemnejšem rogu. Včasih sem se skril pod toplino volnate koce, se tresel in jokal. Sram me je bilo. Hotel sem preveč, želel sem si, da me svetel svet posrka vase. Želje so bile pobožne, nemogoče. Zakaj? Spraševal sem stvarnika, boga, kakorkoli ga že kdo poimenuje. Ne krščanskega, ne muslimanskega, to so pravljice za lažjo interpetacijo, vendar sem vedel, da nekdo more biti. Nekdo z odgovori. Seveda mi ni odgovoril. On je zvezda. On je Veliki Brat v zvezdniški izvedbi. 

In tukaj pridemo na začetek. Postal sem JAZ, ne da bi to besedo izrekel. Dejanja govorijo svoje. Če želiš poiskati odgovore, se boš za to prekleto potrudil. Ne boš rekel JAZ TEGA NE MOREM. Ne, samo ZMOREM. Jaz je samo tisti, ki nas sanja. On si lahko to privošči, mi si tega ne smemo, saj popravni izpiti obstajajo le v šolskem sistemu. 

Sem umetnik z dušo. Filozof. Športni entuziast. Sem človek, ki stoji za svojimi dejanji v neskončnosti neskončnega vesolja. Sem lik v sanjah velikana. Sem potomec skupnega prednika. Sem stvaritev velikega stvarnika. Sem Peter Donko in to je moje zmedeno mišljenje.