Ronaldo in jaz

 

Pisalo se je leto 2006. Bil sem osemletni mulo, ki je postajal obseden z nogometom. Bilo je tisto prvenstvo v Nemčiji, zame še vedno najzanimivejšo in najbolj legendarno. Prvo je le prvo. In kakšne legende so zastopale svoje reprezentnace. Ronaldinho, nedvomno prvi obraz takratnega nogometa. Zvezdnik Barcelone je tisto leto osvojil vse, tudi madridsko občinstvo, ki mu je zaposkalo sredi Bernabea. Ob sebi je imel Kakaja in Ronalda (brazilskega, tistega, ki je imel težave s kilami). Igral je Zidane, svoje zadnje tekme, pa Raul, Figo, Totti in Beckham. Za domačine je blestel kapetan Ballack. Legende na kupu. Tisti, ki so me pritegnili v ta šport. Obsedli so me. 

Na prvenstvu, na katerem je slavila Italija, so nastopali tudi mladi, takrat še neizbrušeni biseri. Prva dva, ki mi padeta na pamet, sta ikoni današnjega nogometa, statistično nedvomno najboljša igralca 'čudovite igre'. Lionel Andres Messi in Cristiano Ronaldo dos Santos Aveiro. Slednji jih je imel 21, prvi še dve manj. Bila sta že zvezdnika, vsak je lahko opazil, da iz njiju še bo nekaj, v svojih reprezentancah pa nista bila prav nič zapostavljena. Še nasprotno. Precej cenjena. 

Vendar si nikoli ne bi mislil, kakšna mega super velezvezdnika bosta čez devet let. O teh dveh se pišejo knjige, snemajo filmi. Poleg tega, da sta vrhunska športnika sta tudi zvezdnika - v slogu tistih Hollywoodskih igralcev in rock zvezd. Zato ni čudno, da je Ronaldo ravno izdal čisto svoj film. Dokumentarec, ki prikaže zakulisje njegovega sveta. Trak, ob katerem njegovim 'fanbojčkom' prihaja, 'hejterji' pa postajajo manj hejterski. 

Cristiana spoznamo kot osebo. Še vedno mi je deloval nadut, nekoliko egoističen in samovšečen, a zaznamujejo ga tudi človeške kvalitete in predvsem tisto kar manjka večnim sanjačom: voljo in delavnost ter prepričanje, da nič ni nemogoče.

Vedno je bil znan kot igralec, ki si je vse priboril s trdim delom, garaštvom. Iskal je najboljše, pobeg iz Madeire, prijetnega otoka v Atlantiku, kjer je življenje zadaj; za bliščem in glamurjem. Kjer ni možnosti za neverjetne uspehe. Tako si pravijo, Ronaldo pa je pokazal, da ni važno od kod si, kaj si, kam pripadaš. Vse je mogoče, nič ni nemogoče. 

Z njegovim življenjem se da poistovetiti. S mojim življenjem lahko potegnem kar nekaj vzporednic. Seveda nikoli ne bom nogometaš njegovega nivoja, pa čeprav sem pred kakšnimi tremi leti o tem še sanjal. Tako kot Ronaldo je tudi moj oče rad zahajal v gostilne. Večkrat mi je bilo težko, še danes mi je. Ustvarjam in pišem med drugim tudi zanj. Ker ga imam rad in ga želim osrečiti. Tako kot Ronaldo. Videl sem, da imajo tudi zvezde čustva, kot vsi mi. Ljubezen je pomembna, brez te smo izgubljeni. In mati, vsa ta materinska ljubezen, ki jo doživlja. Izjemno. Vsi mu stojijo ob strani, mu dajejo motivacijo in samozavest za delo, ki ga opravlja več kot vrhunsko. 



Nekoč sem razmišljal, kako bo nekoč, ko bom morda oče. Ugotovil sem, da si želim otrok. Želim si biti oče, ki bo svojega sina naredil v vrhunskega nogometaša. In želim si, da bi bilo najstarejšemu sinu ime Peter. Če to komu rečem, me gledajo čudno, pravijo da sem čuden. Ne vem, zakaj. Sem zagovornik stare šole, poimenovanje otrok po svojih roditeljih. Ime se ohranja. Še ena vzporednica z Ronaldovim življenjem. 

Rad sem pohvaljen in ko sem spoštovan, se počutim izjemno. Vsak pozitiven komentar me nabija s samozavestjo, negativni pa me podžgejo. Rad pišem na veliko, pa čeprav se potem Jaša jezi, da je predolgo [1.400 znakov predolgo, op. mentorja]. Delal bom to, kar me veseli. Uspešen bom. Vem, samo znajti se je treba. In delati, delati in delati. Že tisočkrat izrečene besede, ki bodo vedno resnične. 

Najpomembnejša stvar je lastni mir. Takrat, ko si ga zaželiš. Če ga ne dobim, sem slabe volje. Živčko. In se pizdim zaradi nepomebnih stvari, grdo rečeno. Opazil sem, da Ronaldo besni na vse povrsti (največkrat na verjetno nič slabo mislečega Balea). 

Kot tak mi je bil dokumentarec všeč. Najbrž bo nekomu, ki Ronalda ne spremlja že skozi vso kariero, malo manj. Nič zato. Všeč so mi bile stranske osebe, najbolj mi je k srcu nedvomno prirasel Junior. Spoznali smo tudi Jorgea Mendesa, človeka, ki je v svojem poslu Ronaldo. Skupaj sta prišla na vrh in imata poseben oče-sin odnos. Pa še Messi je bil noter. Messi! Če me spomin ne vara, je tudi sodeloval v projektu, kot je bilo napisano na koncu.

Sem Peter Donko in mislim, da nič ni nemogoče.