Alica

 

Dobra muzika, švicnati dve uri, ocenjevanje sovrstnikov. Moj petek, na drugi mariborski gimnaziji. Super je bilo. Belega zajca sem opazoval, in ne nisem nor, niti na kakšnih psihodeličnih tabletah ne. Aliciniga spremljevalca namreč. Pa saj ga poznate, beli kosmati zajec, s kul špegli in uro. 

Začelo se je zasanjano, čisto na chill, ob muziki kateri lahko zapreš oči in uživaš. To so naredili Alicini prijatelji. Sestra je tudi brala knjigo, a ta ni vzbudila nekega pretiranega zanimanja pri dekletu. Ni imela slikic. In tam se pojavi on zajec, Alica (igralka je bila izvrstna, vsa čast) pa se zapodi za njim, in po minutki letanja gore i dole, pade v zajčjo luknjo. Odnese jo proč, daleč v totalno odštekano deželo norosti, čudnih bitij, toplih-hladnih kraljic in dobre stare rock glasbe. 

Jap, to nam je bilo pričarano. Izvrstno bi dejal, vendar nisem strokovnjak na področju glasbe, ali dramske igre. Bilo bi nepošteno in nekorektno, do vrstnikov, ki so vložili ogromno truda v predstavo, zveneli pa nič slabše kot profesionalci. Zato se bom zgolj podrsal , kot zajec ob Alici, skozi predstavo in probal opisati lastne občutke. 

V prvem dejanju je bilo kar nekaj pesmi legendarnih Beatlov, pa slišali smo Doorse in izjemno, meni eno najljubših pesmi ; Baba O'Riley- Čeprav me slednja vedno spomni na različico intra v newyorško različico serije Na kraju zločina. Čeprav so glasovi pevcev (fantov je precej malo) in pevkkar drugačni od Johna Lennona ali Jima Morrisona, so me spomnila na lepoto 'stare muzike', ki te vedno popelje nekam drugam, v drugi svet, vsvojo lastno čudežno deželo. Vedno popularne klasike pa so bile spretno vezane na zgodbo. Nenazadnje je le 'musical'.

Da ne pozabim Pink Floydov, ki pri meni vedno dobijo plus, čeprav se je melodija In time popevala med obiskom pri neki čudni gosenici. Zabavna točka se mi je zdela »What's new pussycat,« največji šov pa je nastal ob»psiho morilcu.« Najboljšem delu predstave, ob najboljši koreagrafiji. 

Po odmoru, ki je prilegel, zgolj zaradi izjemne vročine v teatru, smo poslušali Queene. Zapeto na svoj način, dokaj dobro. Freddie je bil zgolj en in edinstven, že mnogi znaniglasbeniki pa so se opekli ob poskusu vrnitve magične veličine. 

Hitro je minilo, z lahkoto pa bi ostal šeza kakšno pesem in použival. Ogled priporočam in mislim, da so uživali vsi v dvorani, tako osnovnošolske skupine, ki so bile najmlajše, pa do vmes pomešanih starcev. Tudi delavničarji so vsi navdušeno gledali, poslušali. 

Potem, pa smo šli na pijačo, kot skupina, katera končuje z letošnjim letom delavnice.