Sem prikrajšan?


 

Vsake štiri, vsake pet, zopet vsake štiri, pa spet pet, pa malo pomiksaš, dodaš referendume, pa dobiš ogromno količno odločanja, svoje demokracije. Mnogim že pošteno najedajo, ta druge pa pritegnejo s svojo nejasno zapletenostjo, besedami, ki jih ne razumejo, in žajfnico, ki jim je nadomestilo za izpuščeno popoldansko špansko telenovelo na Popu. Vse skupaj pa je zgolj re-make starega dobro poznanega filma, z novimi svežimi igralci. 

Dobro znano je, da je volilna udeležba v Sloveniji katastrofalna. Menim, da je zato kriva neka podlaga v naših mislih, ki je zgrajena povsem napačno. Nekdo si misli, češ, če ne bo volil, da kasneje, ko bo fail, ne bo nič kriv in se bo drugim v faco lahko režal in jim pravil: "Sem ti rekel. Sem ti rekel." Nekdo drug se je že naveličal cirkuških predstav, odločil se je, da svoj prosti čas, lahko zasede drugače in koristnejše. Pa saj se strinjam s tem človekom, do neke mere, a v srcu mi ne da miru beseda republika. Pomeni obliko vladavine, na čelu katere ni monarh, temveč da si nadzor in oblast lasti ljudstvo. Ljudstvo. To smo mi! Država, to smo mi!

Slovenci se premalo zavedamo, kaj so naši predniki morali prestati, da lahko sedaj mi govorimo, živimo in ustvarjamo na slovenskih tleh, v slovenskem jeziku. Ne zavedamo se, koliko genijev proizvede naša izjemno majhna, skorajda žepna državica. Ko še kot ne polnoleten najstnik pogledam v naš parlament, vidim zgolj laganje, jokanje, pritoževanje. Najpogosteješe besede so »imamo vse pod nadzorom" in "seveda bomo nekaj ukrenili," pa dalo bi se našteti par milorečeno smešnih stavkov. In če vse skupaj povežem; smo to mi? Je to narod, v srcu velikih ljudi Slovencev? Sami sebi kopljemo jamo. 

Fall looks better on Slovenia than it does on you. Part 3. #itseuropeyall #instameetmb #igslovenia

A photo posted by Lauren Downey (@thelodowney) on

Omenil sem genije, ki jih proizvajamo serijsko. Ti ljudje bi porihtali to zarjavelo katrco od države, Bananistan, kot sem že parkrat zasledil po raznih komentarjih na socialnih omrežjih. Ah, ti ta pametni so premeteni. Niso po kisli župi priplavali, vedo, da če zarinejo v politiko, priplavajo ven zelo težko, država kot taka pa bi jim tudi onemogočala kakšne drastične spremembe, ker je narod, ne glede na vse stokanje in jokanje, navajen na stare gospodarje. Zdaj je to v nas. Naša kri je okužena s strahom. Vsak lahko pove vse, ampak nihče nič ne upa. Nimamo jajc za te drastične spremembe. Te genije lahko danes najdemo v tujini, kjer delujejo uspešno in so spoštovani. Jim čestitam, znašli so se in se izognili našemu kotlju. Izdajalec je mnogo mnogo prehuda beseda, prave ne najdem. E, ekonomski migranti, ko toliko slišimo o njih vsepovprek vseh medijev.

Ljudje smo po nekaterih raziskavah najinovativnejši, z več navdiha, najproduktivnejši v poznih najstniških letih in vse tam, do začetka četrtega desetletja. Primerjajmo to s sestavo našega državnega zbora. Ta je dom za ostarele. Zavzemam se in se še bom, da vodijo državo mladi, a kljub temu izobraženi, s starimi prekaljenimi mački nekoliko v ozadju. Ti bi s svojimi izkušnjami lahko svetovali. To je moj svet, poln in prepleten z ideali. Naj namesto sonca sije iluzija. 

Moja generacija, bo kmalu TA generacija. Obstajamo izjeme, a večini najstnikov mojih let po mislih teče alkohol, partiji, dekleta, fantje. Saj to razumem, tudi jaz sem kdaj pa kdaj tak. Razvedrilo je ključnega pomena. Vendar tu nastopi kjučen problem, ko mladini postane zabava prioriteta, 'resno' življenje pa nekaj, kar teče vzporedno, precej tudi zamegljeno in nevidno. Razen državljanske in domovinske vzgoje in etike v osmem razredu osnovne šole in dveh dni obveznih izbirnih vsebin v tretjem letniku gimnazije sam nisem dobil nobene druge politične izobrazbe. Kako naj potem sledimo vsemu? Tako, malo sem še okrcal šolski sistem. 

Da. Laik sem. Popoln, kar se tiče 'top secret' državnih zadev. Iskreno povedano, sama poročila gledam zelo površno in dremajoče. Imam pa neko svoje mišlenje, pri katerem vztrajam. Poskušam biti čim bolj odprt za vse strani. Rad debatiram, kakšna takšna tema pa se občasno prikrade tudi med šolske klopi. 

Septembra smo imeli ekskurzijo v Ljubljani. Ogledali smo si državni zbor, opazka, ki sem jo zasledil, pa je bila sledeča: "Isto je kot, da bi šli v ZOO, ko smo že v Ljubljani. Več bi videli." No, kar realno povedano. Vseeno smo šli v parlament. Freske so bile lepe, tudi rdeča preproga, ki so jo položili v čast zvezdam tretje. Prezračevanje odlično, da ne govorim o akustiki. Pa saj je bilo zanimivo, čeprav se nikomur ni dalo poslušati. Dogodek, ki mi je pa ostal najbolj v spominu, je bil, ko je profesor sprovociral tri poslance, ki bi nam morali predstaviti svoje delo, da so med seboj začeli veliko debato, kaj drži, kaj pa ne. Stali so vsak na svojem koncu dvorane in se drli preko nas, nič menočih se dijakov. Tako ali tako nismo razumeli politične slovenščine. Ko so po vlečočih se petnajstih minutah, vprašali, če ima kdo kakšno dodatno vprašanje, je vse ostalo tiho kot v grobnici. 

Izjemno majhen je odstotek tistih ne še polnoletnih oseb, ki imajo kaj resnega pojma o strukturi naše države in o samem vodenju le-te. Kmalu bodo dobili volilno pravico, ki pa jim pomeni manj kot nič. To jih ne zanima.  Je tečno, dolgočasno, brezvezno, itd. Ko se bodo začeli zavedati, bo prepozno. Tako je povsod: tudi v športu in ljubezni. 

Ljubezen, do domovine. Ta je tudi smešna. Nekateri, ki mislijo, da so pogumnejši in frajerji, se kot mački v rit smejijo ob kakšnem kulturnem dogodku, kaj takega sem že doživel ob igranju nacionalne himne. Tu se vprašaš, ali so mentalno zaostali ali so materi kot dojenčki padli iz rok ali so zgolj slabo vzgojeni. Na koncu se ravno ti znajdejo nekje pri vrhu, pa ne govorim o vodenju države. Na vrhu kakšnega podjetja, nato pa brezsrčno ropajo tuje zaposlene delavce, ki so zanje vredni manj kot delavna lopata. 

Imamo proteste in shode, na katerih smo najglasnejši mladi, včasih kje pokne, pa gremo z vilami in baklami v boj, kar se pa je zgodilo enkrat, če prav pomnim, v ljubem Mariboru. Sledilo je strmoglavljenje Kanglerja. Takrat se je nekaj premaknilo. Daleč od tega, da zagovarjam nasilje. Ostanimo pri mirnih rešitvah. Volitve. Pa ne še ene no. ČE bo pravi kandidat, zakaj pa ne. Jaz bi ga volil. Pa ne morem, ker nisem dovolj star. Se zaradi tega sekiram? Ne. Morda zaradi tega ne spim ponoči? No, spim ponoči ne, a ni to razlog. Vprašajte sto sedemnajstletnikov, če obžalujejo kaj, da ne morejo hodit na volitve. Sto ne-jev.

Naša generacija je polna 'butalcev' in 'ovčic'. Velik delež ni primeren za sodbo o jutrišnjih dneh države. Nemalo se jih ne bo spremenilo, ko bodo prešli čarobno mejo osemnajstih. Kar se tega tiče, je država na nekakšnem nivoju, za spremembo. Osemnajst je lepa cifra, ravno pravšnja. Tistim, ki jim je dano, dozorijo. 

Volilno pravico bi omejil kaznjencem oziroma politikom, ki so bili v sodnih postopkih, in bili obsojeni kot krivi. Aja, če bi imel kakšen vpliv, bi okrepil sodstvo. Nujno potrebna zadeva. 

Če si mlad, če imaš idejo, za katero meniš, da lahko vžge motor naše države, vžgi ga. Obesi jo na veliki zvon, prični zvoniti. Želim si, da bi mladi poslušali in iskali nekaj več. Vsi bi radi lepo živeli, vsi bi imeli radi luksuz. Priborimo si ga sami. Ne kličem upora ali velike vstaje, zgolj želim povrniti, s telefoni zastrupljenim umom, lastno misel. 

Nekdo bo prišel nekega dne in raztural. Treba ga je najti. Morda si to ti? 

Vse ima svoj konec. Na koncu bo imel prav naša legenda, Ivan Cankar, pred skoraj stotimi leti umrl. Vsi smo hlapci. Gotofo.

Ena iz parlamenta...

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk