Ura


 

Ura je 6:32. Zaspan najstnik, z občutno prevelikimi podočnjaki je ravnokar vstopil na avtobus, ki pelje proti Mariboru. Namenjen je na svojo gimnazijo, kjer bo zopet zapravljal svoj dragoceni čas, s poslušanjem predavanj profesorjev, ki pa po njegovem sploh ne štekajo, kako deluje današnji svet. On ima namreč inovativne ideje, o lajfu, preprostejšem za vse.

Na avtobusno postajo Slavija prispe ob 6:48. Verjetno bo zamudil prvih nekaj minutk. Ni v volji da bi hitel. "Pizda," je zaklel, ko je iz avtubusa izstopil v ogromno lužo deževja prejšnjih dni. Gruča študentov in dijakov se je hitro razgubila, edini občutek življenja so mu dajali žarometi avtomobilov, stoječih pred semaforjem. Pomislil je, kam gredo ti ljudje? So Mariborčani? Gredo v Avstrijo? No, če so Mariborčani je zelo mogoče, da so namenjeni preko meje k severnim sosedom. Sam se je tega bal. Ni bil prepričan, kaj se mu bo zgodilo v prihodnosti. Življenje tukaj je težko, tako namreč pravijo vsi starejši in izkušenejši. Iz njih bruhajo besede nezadovoljstva in strašijo mladiče, kako se je treba guliti piflarske predmete, da bomo uspešni. Če uspeš v tujini, si bojda uspešen. Najstnik, katerega življenje pa je že tako polna zmeda, pa si je želel dóma. V tem trenutku tople postelje in toplih zoknov, a širše - dom je bil Maribor!

Na prste bi lahko preštel ljudi, ki jih je srečal na poti skozi podhod, preko trga Leona Štuklja, Jurčičeve ulice in Slomškovega trga. Srečal je staro gospo, menda polno modrosti ali pa babjih čenč. Delovala je prava mariborska duša, te tlakovce pa je prehodila že nekaj milijonkrat. Njen vonj se je v valovih širil od nje. Vonj po alkoholu in staranju. Najstnik pa je v njej videl mlado in pogumno dušo, ki se nikdar ne naveliča vsakodnevnih presenečenj in jih vase posrka kot tisti šnops. Rad si je namišljal zgodbe o mimoidočih. 

Pouk je zamudil za nekaj minutk. Sploh ni bilo veliko, a profesorica se trmoglavo ni dala. Še prepirati se je hotela. Nastrada vedno šibkejši. Najstniku je to bil nauk za v prihodnjič. Vprašala ga je na novi super interaktivni elektronski tabli, o kateri so vsi govorili v superlativih. A bila je zgolj tabla na dotik. Starcem ni jasno, da to ni izum stoletja. Čez čas se bodo vrnili na dobro staro kredo. Maldenič je bil prepričan, da bo tako. S kredo ne bo težav. Ko elektronskega sveta ne bo več, se bomo vrnili na začetke, prvine in gradili od prve opeke ponovno navzgor. Naj živi sodobna renesansa. (O rezultatih spraševanja ne bom...).

Ob poldnevu je bil čas za pozno malico. S sošolcem, ki je pravi Mariborčan (živi v centru, ne daleč od ene izmed gimnazij), se je odpravil v najbližjo pekarno, iz katere je dišalo po raznih svežih dobrotah. Zgolj sprehodil se je, nato pa si v trgovini kupil lahek jogurt. Sošolec si je tudi premislil. Na žmaht so mu prišli čevapi iz balkanske restavracije na Poštni.

Sedel je na klopco pred univerzo in premišljal o besedah sošolke, ki je rekla, da je jezna, ker bo morala študirati v Mariboru. Družina si ne more privoščiti stroškov študija v Ljubljani ali pa tujini. Pa so njene besede pričakovane? Da, bi rekel ta najstnik. Vsi imajo radi dom, a na tujem je bolj kul. Mariborčani so/smo specialni ljudje. Želimo biti fini, a po duši to nismo. Ker smo nekaj več. Nerodni smo, bi rekel. Naredimo po najkrajši poti. Efektivno, res je, a na daljši rok si porušimo to našo hišico iz kart, ko se nam tresejo roke od promilov v riti. 

Pred zadnjo uro pouka je posijalo sonce. Pohorje se je šajnalo v daljavi, prečudovito zelenkasto-rjavo. 

Ura je bila 15:00, pouka je bilo konec. Domov se še najstniku ni ljubilo. Želel je občutiti mesto in ljudi v njem, hotel je obuditi stare dobre čase, ko je bil vesel, ko še je bil pravi jaz. Motivacijo in pomiritev nevihtne duše je pogosto iskal na lentu. Vsedel se je ob naši Dravi in gledal njen mirni tok. Užival je v toplem jesenskem soncu in hladnem pišu vetra. Dobil je navdih za pesem. Najraje bi zadremal, pa je bil nekoliko presramežljiv, kajti slej ko prej bi se našel kakšen človek, ki bi rekel: "Glej totiga klošara. Kuj na klopci spi. Ziher je begunec." Ah ja; toti moj Maribor.

Ob štirih popoldan je pot nazaj bila nekoliko lažja. Mesto pa se je napolnilo s par ljudmi. Več jih je srečal, kot je bilo mogoče našteti na prste obeh rok in nog. Ampak ni bilo tesno. Niti blizu temu. Praznina je obstajala v njegovem srcu in v srcu "njegovega mesta". Na ulici je takrat opazil fanta. Najstnika istih let, zdravega, polnega energije in zaleta. Našel se je v njem, prebiral mu je misli in spoznal, da se s širjenjem dobre besede spreminja svet. Če človek raste s tem in se ne pusti motiti, kot se je tale naš najstnik dal nekoč zaradi brezveznih stvari, potem bo še vse "vredi". 

Obiskal je očeta, ki je delal v restavraciji s pretežno morsko prehrano. In mize so bile popolnjene, kelnarji pa zaposleni. Tako kot bi moralo biti povsod. Pri očetu se je pomudil kakšno urco, pojedel obilno kosilo in nekaj malega spil. 

Sledilo je čakanje na bus. Ta je pripeljal čez celo večnost, ko je nad mesto že polegla senca. Na avtobusni je bil tudi mlad parček. Menda sta izmenjala galone sline. Pa naj še nekdo reče, da romance v Mariboru ni. Potem, ko je najstnik skoraj že dobil sladkorno bolezen, je avtobus končno prispel, nanj pa je stopil s cmokom v grlu.

Domov je prišel ob sedmih. Naredil je domačo nalogo, nato pa utrujen skočil na kavč. Rekel je: "Današnji dan je bil uspešen (dokaj, si je mislil)." Svoj navdih za pesem je začel spreminjati za črke na zmučkanem listu papirja. Utrujen je zaspal okoli polnoči. Sanjal je o nadležni melodiji budilke in o dogodivščinah naslednjih dni.

Ura je 6:20. Spet je zaspal. Prekleto.

Fotografija: Igor Unuk

Fotografija: Igor Unuk