Sabaka

Sabaka

Sedim v predavalnici v zadnji vrsti. Nekako ne maram, da me ljudje gledajo v hrbet. Par stolov na desni sedi dekle s majhnim ljubkim psom. Upam, da se ne posere na tla. Preden sem se skobacal na faks, sem iz kuhinje odnesel smeti na notranje dvorišče našega bloka in jih ločil kakor dobro sem lahko. Kaj bi rad, nimamo več smetnjaka za steklo. 

Srečen ker sem tečen

Srečen ker sem tečen

Na Ptuju. Čiliram pri mizi in pijem sok. Jagodni sok. Če pa je poceni. V ozadju hrešči nek urbani blues. Neverjetni kitarski solo. Če bi bil resnično moder, bi vedel katera pesem je, na katerem albumu je, katera je po vrsti in kdaj je bil album izdan. Včasih sem to neprestano delal. Bral vse o bendih. Zdaj pa samo uživam. Na soku. Ob bluesu.

III

III

Sedim v knjižnici predragega inštituta za prevajalstvo in se skušam osredotočiti na pisanje eseja o blues glasbi. Očitno mi to gre slabo od rok, ker sedaj namesto tega pišem blog. Pa dobro, malo kreativne pavze ne škodi. Boli me glava kot že dolgo ne. Pa vseeno, napisal te bom, jebeni blog. Tudi če te noben ne bo prebral, napisal te bom.

Ko laptop podpre evtanazijo

Ko laptop podpre evtanazijo

Za popizdit. Gledam v ekran in se mi zdi, da je šifki. Pa zvočniki so pretihi. Kamera mi je pred davnimi meseci ‘padla ven’. Da, padla je ven. Ne vem kako pa ne vem čemu. Če bi jaz bil moja laptop kamera, bi tudi ubral pot pod noge in pobegnil daleč, daleč stran. Priključil bi se hordi ‘jabolk’.