BEGIN:VCALENDAR
VERSION:2.0
PRODID:-//Kultura Maribor - ECPv6.2.8.1//NONSGML v1.0//EN
CALSCALE:GREGORIAN
METHOD:PUBLISH
X-ORIGINAL-URL:https://kultura.maribor.si
X-WR-CALDESC:Events for Kultura Maribor
REFRESH-INTERVAL;VALUE=DURATION:PT1H
X-Robots-Tag:noindex
X-PUBLISHED-TTL:PT1H
BEGIN:VTIMEZONE
TZID:Europe/Paris
BEGIN:DAYLIGHT
TZOFFSETFROM:+0100
TZOFFSETTO:+0200
TZNAME:CEST
DTSTART:20220327T010000
END:DAYLIGHT
BEGIN:STANDARD
TZOFFSETFROM:+0200
TZOFFSETTO:+0100
TZNAME:CET
DTSTART:20221030T010000
END:STANDARD
END:VTIMEZONE
BEGIN:VEVENT
DTSTART;TZID=Europe/Paris:20220326T193000
DTEND;TZID=Europe/Paris:20220326T193000
DTSTAMP:20260413T005324
CREATED:20220104T084717Z
LAST-MODIFIED:20220104T124809Z
UID:15124-1648323000-1648323000@kultura.maribor.si
SUMMARY:Carmen
DESCRIPTION:Georges Bizet\nRežija: Juan Guillermo Nova\n\n\nPremiera: 18. marec 2022\, Velika dvorana\n\nOpera v štirih dejanjih \nGlasba Georges Bizet\nLibreto Henri Meilhac\, Ludovic Halévy (po istoimenski noveli Prosperja Mériméeja)\nPraizvedba opere 3. marec 1875\, Opéra-Comique\, Pariz \nPremiera 18. marec 2022\, Velika dvorana \nKo je na začetku leta 1873 Georges Bizet od ravnatelja pariškega glasbenega gledališča Opéra-Comique Camilla du Locla prejel naročilo\, naj napiše opero Carmen\, je Mériméejeva istoimenska novela\, po kateri sta Henri Meilhac in Ludovic Halévy napisala operni libreto\, že skoraj tri desetletja vznemirjala francosko\, zlasti pariško družbo. Vsebina novele naj bi domnevno izhajala iz resnične zgodbe\, ki jo Mériméeju med njegovim študijskim potovanjem po Španiji zaupala grofica María Manuela\nKirkpatrick de Montijo. Mérimée je najvznemirljivejše dogodke iz življenja ciganke Carmen strnil v koherentno pripoved s tragičnim koncem (anti)junakinje\, ki je morala umreti zaradi maščevalnega ljubosumja zavrnjenega ljubimca (Don Joséja). Kot zanimivost\, ki potrjuje avtentičnost opernega sižeja\, velja omeniti tudi ohranjen Mériméejev potopis\, v katerem je pisec omenil svoje naključno srečanje s Carmen in pozneje tudi z Joséjem\, ki je medtem že prestajal zaporno kazen v čakanju na smrtno\nobsodbo. Prav Joséjevo pričevanje o njegovem usodnem srečanju s Carmen je ohranjeno tudi v Mériméejevi noveli\, ki je v celoti prvič izšla v knjižni obliki leta 1846. \nBizetev močan naslov na naturalizem kot do skrajnosti prignanega realizma se zrcali v prepričanju\, da mora libreto odražati “resnico ulice” oziroma postati zvest pričevalec tega\, kar se je v resnici zgodilo\, kar še posebej velja za fenomen “neprijetne resnice”. Libretista Meilhac in Halévy sta z upoštevanjem Bizetevih napotkov povečini sledila Mériméejevemu pripovednemu toku\, a sta ga za potrebe jasnejše odrske (re)prezentacije nekoliko racionalizirala in osredotočila na ljubezenski odnos med\nCarmen in Don Joséjem\, pri tem pa izločila nekatere neke nebistvene osebe. Kot Joséjevega nasprotnika sta tako libretista postavila le bikoborca (toreadorja) Escamilla\, kot “spodobni” ženski antipod Carmen pa dobrosrčno in naivno meščansko dekle Micaëlo. Radikalna in deloma tudi šokantna vsebina opere\, ki se skozi poveličanje ženskega užitka v ljubezni poigrava s tradicionalnim binarizmom patriarhata\, je v pregovorno liberalno francosko družbo vnesla nov\, ženski pogled na ljubezen in\nspolnost\, ki ga je šovinistična doktrina psevdopsihoanalize označevala s histerijo\, čeprav je v resnici stvar drugačna: vse načrtne črnitve in neutemeljene kritike opere Carmen\, ki so jih vestno producirali predvsem na “moralno zaskrbljenem” desnem političnem polu\, gre danes predvsem razumeti kot podle poskuse impotentnega in domišljijsko osiromašenega patriarhata\, da bi ukrotil libidinalni duh ženske in onemogočil plasiranje ženske kot legitimne heroine v družbi bližnje prihodnosti. \nZ opero Carmen\, ki je bila prvič izvedena 3. marca 1875 v pariški Opéri-Comique\, je Bizet nedvomno odstrl novo glasbeno atmosfero\, orkestrski kolorit\, onomatopejski glasbeni naturalizem španskega juga in s tako rekoč popolno glasbenodramaturško napetostjo dosegel svoj poslednji umetniški vrh\, ki ga velja razumeti kot zanesljiv preobrat k opernemu verizmu. Večplastnost glasbenega toposa in daljnosežnost Bizeteve Carmen je občudovala cela vrsta skladateljev in filozofov\, med drugimi tudi\nČajkovski in Nietzsche. Zlasti slednji je v Bizetevi partituri\, ki še danes nima svoje “etablirane” dokončne podobe – kar velja pripisati predvsem dokomponiranim recitativom\, ki so v produkcijah po praizvedbi nadomestili odrski govor\, sicer značilen za zvrst francoske opére comique –\, občudoval “dramsko mojstrstvo”\, motiv usode pa je označil kot “epigram strasti” in nasploh najboljše\, kar je bilo (tokrat sicer v glasbeni “literaturi”) o ljubezni napisanega po Stendhalu. \n\nZasedba\nDirigent: Jon Svinghammar \n\n\n\n\nPovezava do originalnega članka
URL:https://kultura.maribor.si/dogodek/carmen-2022-03-26-19-30-00/2022-03-26/
LOCATION:Velika dvorana\, SNG Maribor\n27 Slovenska ulica Maribor\, Upravna enota Maribor\, 2000 Slovenia
CATEGORIES:Gledališče
ATTACH;FMTTYPE=image/jpeg:https://kultura.maribor.si/wp-content/uploads/2022/01/headerImg_2020-4.jpg
END:VEVENT
END:VCALENDAR